Transparentni pogovori

Nekaj preprostega, a hkrati zares velikega, kar lahko damo drugi osebi. Transparentni pogovor pomeni pogovor, v katerem drugi osebi enostavno pustimo in dovolimo, da o sebi pove, karkoli pač ima v sebi oz. karkoli že želi povedati. Naj gre za misli ali občutke, te ali druge oblike, pomembno je, da preprosto odpremo besedam prosto pot. Največja vrednost takšnega pogovora je v tem, da vse, kar se dogaja v nas, začnemo dojemati kot nadvse normalno in človeško. Tako bomo namesto potlačevanja začeli različne vsebine v sebi naslavljati, razreševati in razvijati; namesto negativnega odnosa bomo do sebe v celoti lahko razvili pozitivni odnos – in se začeli celostno sprejemati.

Tišina in poslušanje

Osebno mi je izredno blizu avtentičnost ljudi. Če povem malo drugače: v medosebnih stikih ne maram ocenjevanja ali vrednotenja. Za osebo pred sabo želim in upam, da pove čim več o sebi, ne glede na to, kakšno zgodbo oz. osebno pot ima. Več kot oseba deli, več kot o sebi razkrije, več vidim v takšnem odnosu zaupanja in lažje se mi je s to osebo pogovarjati.

Vzhodnjaki imajo kratek besedni rek, ki ga v angleškem jeziku izražajo z zapisom: when the mind gets quiet, the soul speaks. V slovenskem jeziku lahko to prevedemo na primer v: “ko misli utihnejo, spregovori duševnost”. Človeško telo je zgrajeno z dolgim procesom evolucije in vse misli, vse vsebine v nas, ki so pomembne, prav zares silijo oz. iščejo svojo pot na površje in svojo pot do izraza. Ko čutimo nervozo, ko smo na primer v stresu, je odmik od ciljev, od nalog, od vsega, kar smo si sami zavestno postavili, vse, kar potrebujemo, da izvemo, kaj nas dejansko bremeni.

Pri spoznavanju avtentičnosti, torej tiste zares pristne resničnosti človeka pred mano, sam zato rad uporabljam tišino. Če namreč sam aktivno izražam svoje misli in napletam naslednje teme, potem bo pogovor v prvi vrsti izražal mene. Če želim zares vedeti, kaj je v osebi pred mano in kaj želi ta oseba sama od sebe izraziti, kaj je na primer njen trenutni izziv ali močna misel, močen občutek v njej … je treba preprosto počakati in pustiti tišini, da naredi svoje.

Vse je človeško

“Imam borderline” in “imam narcisoidno osebnostno motnjo”. “V sebi v teh trenutkih čutim ogromno agresije, jeze, celo besa.” “Ne vem, kaj je smisel vsega; razmišljam o samomoru.” “Sem sebična, egocentrična oseba; v izbirah, v stvareh, ki jih delam, preprosto ne razmišljam o drugih.” In tako naprej.

V pogovorih 1 na 1 sem slišal že veliko takšnih težkih besed. Ko sem se na to odzval z odprtostjo, bodisi s kratkim besednim komentarjem “ok …” ali pa s kakšno tovrstno telesno kretnjo, se je v osebi pred menoj naenkrat sprostilo ogromno breme. Vsi ti posamezniki, verjetno redko s takšno priložnostjo, so nato želeli povedati ogromno o sebi. Najdaljši izmed pogovorov je trajal 14 ur: od 19h zvečer do 9. ure naslednje jutro!

Skrivanje iz “muhe” naredi tistega dobro poznanega “slona”. Neizrečene vsebine se kopičijo. S skrivanjem damo tem mislim negativni signal, jih ne naslavljamo, jih ne razrešujemo. Skrivamo jih tudi pred seboj, saj jih po naše sploh ne bi smelo biti. Odprtost in pozitiven odnos začne ravno obraten postopek in iz vsega skupaj ustvari sprejemanje. O mislih lahko tako spregovorimo, lahko razrešujemo probleme, lahko razvijamo ideje in tako dalje. V osnovi mislim da velja nekako tako: če o nečem ne spregovorimo, ni veliko možnosti, da bomo to kdaj zaživeli.

Površina proti globini

Vajeni smo raznih družbenih pritiskov. Med nami imamo precej skrivanja, zavednega in nezavednega, dosti igranja. V nas samih je tudi veliko mešanih občutkov, veliko dvojnosti (in pristnost, avtentičnost še ni pravilo). Dejanje ni nujno izraz osebne identitete nekoga, ni nujno “prva izbira” posameznika, temveč lahko gre tudi za izraz nejasnosti, nerazumevanja, pritiska. Beseda lahko ima za sabo različne zgodbe.

Včeraj sem pri brskanju po spletu zasledil zgodbo o izraelskem vojaku. V vojski je imel vlogo “rušilca” stavb in druge palestinske infrastrukture. Med služenjem in medtem, ko je bil na bojišču, je na družbenih omrežjih objavljal kratke videe rušenja, ki ga je izvajal in ga predstavljal kot zabavo. Vojak je bil nato poškodovan ob srečanju z nasprotnimi silami. Bil je poslan nazaj v Izrael, da okreva po poškodbah, saj svojega dela ni več mogel opravljati. Po času za okrevanje je dobil nov vpoklic, da se ponovno pridruži izraelski vojski.

Sam pogled na objavljane videe se mi je zdel grozen, uživanje ob takšni dejavnosti nekaj nepredstavljivega. Vendar pa zgodba dobi povsem drugačen ton in oseba povsem drugačno sliko, ko se pokaže nadaljevanje. Vojak je namreč ob vnovičnem vpoklicu “na to zabavo” storil samomor. Njegova mama je opisala drugačno sliko vojaka – osebe, ki po svojem času na bojišču ni več zmogla druženja z lastnimi otroci, ni zmogla iti v službo in se osredotočati na dnevne navade. In osebe, ki si očitno ni znala predstavljati, da se vrne nazaj.

Če nas zanima oseba, nas zanima resnična oblika. Sporočila, ki jih oseba poda zaradi jasnosti, ne pa zaradi nejasnosti misli; zaradi občutka svobode in možnosti izražanje, ne pa zaradi občutka pritiska in nujnosti po točno določenem odgovoru ali odzivu.