Družbeni dogovori so zame sveti. Promet imamo samo eden in vanj vstopamo vsi hkratno, zato rabimo pravila, ki jih vsi upoštevamo. Problematika okolja je skupna za nas vse; rabimo dogovor o tem, kako ga rešimo oz. kako se bomo vsi skupaj vedli. Energijo potrebujemo vsi in ni neomejena; dogovor je, da je gospodarstvo glavni potrošnik v prvem delu dneva, v gospodinjstvu pa zato odložljive porabe prestavimo na manj obremenjen čas. Bivamo v skupnosti. Skupnost je velika, ogromna, tudi raznolika in dogovoriti se je težko; brez dogovorov pa je nemogoče. Zares kakovostno življenje lahko živimo samo z dobrimi dogovori, brez dogovorov pa bomo obsojeni na ostajanje v omejenosti.
Promet
Promet je dober primer potrebe po družbenih dogovorih. Ceste, po katerih se pomikamo, so skupne za nas vse. Kot družba imamo torej eno skupno transportno infrastrukturo. Dalje to infrastrukturo uporabljamo hkrati in se torej srečamo na neki točki ob istem času. Imamo pravila, da v eno smer gremo po desni, v drugo pa po levi (kar, mimogrede, velja tako za motorna vozila na osrednjem cestnem pasu kot tudi za kolesa in druga sorodna vozila po kolesarskih poteh). Imamo pravila, da ob rdeči luči počakamo, zelena pa pomeni, da lahko nadaljujemo z vožnjo oz. s potjo. Si zamislite, da bi si pravila postavili vsak po svoje?
Na področju prometa je tu še trajnostna mobilnost. Za tradicionalno mobilnost velja, da je pomembno, da nas prevoz odpelje od točke A do želene točke B. Temu lahko dodamo še željo, da gre za čim krajši oz. zmerni čas vožnje. Vstop v trajnostno mobilnost pove, da želimo imeti prevoz, ki nas bo od točke A do točke B peljal redno in ki ga bomo lahko uporabljali še vrsto let, če je mogoče kar neskončno v času. Če je zaloga goriv omejena, pomeni, da nismo našli trajnostne rešitve, saj bomo enkrat prišli do točke, ko bo goriva zmanjkalo. Če naš prevoz od A do B spreminja naravno okolje in nam te spremembe rušijo druge življenjske dejavnosti, ponovno pomeni, da je naša rešitev netrajnostna. Odločitev za trajnostno mobilnost je prav tako primer družbenega dogovora.
Kritičnost neetičnosti in kršenja družbenih dogovorov
Osebne odločitve so za nas vse svobodne. Izbiramo si, s čim se bomo v življenju ukvarjali, kje bomo živeli, s kom se bomo družili ali v kakšne družbe bomo vstopali, kaj bomo jedli in pili, kakšen odnos bomo vzpostavili z osebo zraven nas in podobno. Druge odločitve so tiste, ki se tičejo tudi drugih. Če se s skupino ljudi dogovarjamo za lokacijo dopusta, se dogovorimo skupaj. Če smo del organizacije, je smiselno, da si način dela in vizijo našega delovanja določimo skupaj, saj se tiče vseh (izjema so tradicionalna podjetja, kjer vodje delujejo po transakcijski miselnosti). Vsaka vsebina življenja torej s svojimi značilnostmi določa način ravnanja. Osebne vsebine so naše lastne, v skupne se vključuje več dejavnikov, več interesov.
Vsaka skupnost potrebuje vizijo. Če želimo dobro živeti, potem moramo razviti določen sistem. V sistemu je več delov, ki vsak opravlja svojo nalogo, vsi deli tega sistema pa morajo delovati v skupni smeri; temu je namenjena vizija. Ko se oblikuje vizija, je potrebno, da smo v odločitev vključeni vsi, ki se jih tematika tiče. Tam se oblikuje ideja o naši prihodnosti, o načinu življenja, načinu delovanja, o odnosih in o tem, kako bomo obravnavani; o tem, kaj se bo dogajalo v prihodnje. Vizija, ki ne odgovarja na vsa nujna vprašanja ali ki ni vključila ljudi, ki se jih tiče, ni dobra, ni ustrezna vizija. Ko pa ima družba zastavljeno svojo vizijo, je potrebno spoštovanje. Od spoštovanja in upoštevanja te vizije je namreč odvisna kakovost naših vsakdanjih življenj!
Kršenje družbenih dogovorov pomeni, da nekdo “naš voz vleče v nasprotno smer”. Če na primer kot družba prepoznamo vlogo in pomen družbene vključenosti, potem je vključevanje ljudi preprosto nuja in obveza vseh v sistemu. Mediji v takšnem sistemu morajo biti kritični do praks nevključevanja. Vodje morajo biti usposobljeni v tem in usmerjeni proti temu, da vključujejo člane organizacije v odločitve in v aktivno sodelovanje. Poslovnež, ki na ta način ne zna ustvariti dobrega poslovnega rezultata (in na primer finančne rezultate zgradi na prevarah in na izkoriščanju ljudi kot delovne sile), naj bo jasno označen kot neuspešen, saj očitno nima znanja in spretnosti za današnji čas in za to, kar smo si kot družba zadali za uspeh.
O modrosti …
Osebna izbira je povsem osebna izbira. Lahko jo spremljamo, lahko jo vidimo, lahko iz nje spoznavamo osebo, ki je pred nami, predvsem pa je naša naloga, da jo spoštujemo. Družbena izbira je nekaj drugega. Vključuje več ljudi in rase na temelju zavedanja, dejstva, da svet delimo z drugimi, da torej sobivamo in da potrebujemo pravila. V socioloških vsebinah ter v našem razmišljanju o družbi in odnosih ni receptov; modrost je tista, ki je potrebna, da vemo, v katerem območju se v danem trenutku, z dano odločitvijo ali dejanjem ukvarjamo. V osebnih odločitvah je prav, da sledimo svoji svobodi, v družbenih pa je pomembno, da vidimo vključenost drugih.
Odločitve niso tako zelo enostavne, da bi lahko bile kar preprosto instinktivne in da bi bile to teme, o katerih se ni potrebno učiti. Odnosi in družba so del življenj, in znanje o tem del znanja, ki ga premore človeštvo. Vprašanje je le tisto izhodiščno: kako močno cenimo družbene izkušnje? Kako zelo pomembne so te teme? Dovolj, da se postavi ob bok karieri, financam in tistim najbolj temeljnim vsebinam, ki jih poudarjamo v družbi in s katerimi opisujemo oz. vrednotimo uspešnost?
Paradim 