Peljem se po cesti, proti končni destinaciji, ki jo vidim na svoji levi strani. Pred mano je dolga ravna cesta in pred mano se vozi še en avtomobil. Več deset kilometrov se voziva eden za drugim, po tej dolgi ravni cesti, v daljavi pa zdaj že vidiva bližajoče se križišče. Avto pred mano v križišču zavije desno, jaz zavijem levo. Vsak nadaljujeva po svoji poti do svoje končne destinacije.
To je logično, mar ne? Jasno razumemo, da imamo dom vsak na svoji lokaciji, da imamo znance in prijatelje vsak v svojem kotičku sveta, da imamo druge interesne točke vsak v svojem mestu v okolju, ki nas obdaja. Sem jaz izbral prav? Je tisti drugi voznik izbral prav? Izbrala sva tisto smer, tisti zavoj, ki naju oba, vsakega posebej, pelje do končne destinacije, h kateri sva namenjena.
Kaj je vrednotenje?
Je bila odločitev dobra? Je bila odločitev slaba? Ali odločitev kaže moč, šibkost, drugo značilnost posameznika? Tako kot ima vsak od nas svojo destinacijo, ko se pelje po prometni poti, prav enako ima vsak od nas lastno destinacijo v drugih področjih življenja. Nekateri želijo živeti stabilno, načrtovano, mirno življenje, pa drugi želijo izražati same sebe, zagotoviti, da lahko čim več časa namenijo umetnosti ali neki obliki podajanja lastnih sporočil v svet, spet tretji želijo prepotovati svet, se srečati z različnimi kulturami, spoznati različne poti življenja, ki jih izbirajo ljudje po svetu. Za enega je uspeh v tem, da sledi najbolj stabilnim, utrjenim tirnicam, ker prinašajo mirnost, malo pretresov, možnost načrtnosti in predvidljivosti. Za drugega je uspeh v tem, da spoznava svoj lasten slog, da razvija svoja sporočila, da živi na primer minimalistično življenje, ker se v njem počuti svobodnega. In tako naprej …
Vrednotenje je prestopanje osebnih mej. Pomeni uporabo lastnih kriterijev za ocenjevanje izbir drugega. Pomeni, da ne razumemo, da smo vsi celostne osebe, ki moramo slediti svojim lastnim razmišljanjem, zasledovati lastna prepričanja in vrednote ter živeti svoje lastno življenje. Ljudi okoli sebe lahko opazimo, jih vidimo in se iz njihovih izbranih dejanj ter raznih odločitev učimo o tem, kdo so, kakšne so njihove vrednote, tudi kakšna je njihova osebna zgodba (t. j. pretekli izzivi, vtisi osebne prehojene poti), ne pa obratno. Vzeti naše lastne kriterije in jih ponesti v osebno območje druge osebe, pomeni vrednotenje. Na drugi strani, kot alternativo, pa lahko izberemo radovednost in učenje o ljudeh.
Odsotnost logičnosti
Voznik, ki je izbral desni zavoj; mladi raziskovalec, ki da odpoved v službi; nekdo, ki se odloči za umetnost; nekdo, ki prepleska svojo hišo na rdeče; vsi sledijo svoji končni destinaciji. Tisti, ki jo sami najbolje poznajo. Ne govorim o upoštevanju skupnih pravil, o spoštovanju zakonov ali čem podobnem, temveč govorim o osebnih izbirah ljudi. O tem, ali bomo hodili po gozdni ali po travniški poti, ali bomo živeli v manjši ali bolj prostorni hiši, ali želimo predvsem raziskovati sebe ali pa živeti v zvezi.
Odsotnost logičnosti v navadi vrednotenja je jasno nelogična, ko gre za oba voznika. Kaj pa v drugih delih življenja? Kako razmišljamo o teh? Zakaj svoje vrednote in druge življenjske smernice ponesemo v osebna območja drugih? Zakaj govorimo in podajamo komentarje, namesto da bi opazili, videli in spoznavali, kdo so zares in v resnici ljudje okoli nas, kakšno pot si izbirajo, kaj jih motivira, navdihuje, kam gredo?
Paradim 