Osebna psihologija posameznika je neverjetno širok prostor. Ko imamo pred seboj človeka, ki je na primer okoren v družbenih situacijah, ali pa ki ima težavo pri usvajanju neke šolske vsebine, je vir (trenutne) nezmožnosti zares lahko na neštevnih mestih. Z življenjskimi izkušnjami razvijamo misli, prepričanja o vseh stvareh, ki nas obdajajo: kdo sem jaz, kakšne so moje sposobnosti računanja, pomnjenja, kako dober sem v premagovanju izzivov, kaj pomeni nastopati, kaj pomeni biti prvi ali najboljši, kaj uspešnim prinaša uspeh; vsaka napačno naučena stvar nas lahko na svoj, sebi lasten način omejuje ali ustavlja na naši poti.
Sam sem v življenju dobil veliko komentarjev. Kako se povezovati z drugimi, kako se lotiti poslovanja in uspeti v poslovnem svetu, kako voditi svoje življenje in ne zanemariti svojih lastnih želja in ciljev ter podobno. Vsi ti komentarji seveda predstavljajo izzive in rešitve, kot so jih imeli drugi. “Postaviti se zase” je na primer enostavno, ko o uspehu razmišljaš zgolj v svoji ozki celici; nekaj povsem drugega pa, ko želiš v vsaki svoji odločitvi upoštevati tudi druge in ko želiš to ohraniti kot standard v svojem življenju. Je pomembno, kaj bo neka odločitev prinesla meni, ali je pomembno tudi, kako bo vplivala na druge? V posamezniku je lahko veliko misli, veliko vsebin in v njih vprašanj, ki jih druga oseba niti ne predvideva.
Nezmožnost? Obstaja azijski rek, ki pravi, da je “cvet, ki najpozneje zacveti, najlepši cvet”. Če je v mislih veliko vprašanj, to pomeni veliko širine. Če je pot do nekega premika dolga, to lahko pomeni, da glava tega posameznika gleda široka in gleda v različne smeri ter v razne kotičke. Nezmožnost je nek opis, ki ga na primer našemu okornežu v družbenih situacijah poda zunanji opazovalec. Kot takšen je poln nerazumevanja, poln predsodkov, površinski in najverjetneje zgreši realnost. V tej realnosti so resnične stvari, resnična vprašanja, resnični izzivi, misli, ki jih je potrebno predelati in postaviti zanje pravo, ustrezno razumevanje.
Edina realna stvarnost je opis tega, da za vsakega od nas obstaja samo eno pravo izhodišče, na katerega se moramo s svojimi izbirami odzvati. Nismo stroji, temveč ljudje z osebno zgodbo. Ne moremo izbrati poti, ki je odtujena od naših čustev, naših potreb; na te mora ustrezno odgovarjati. Pogovarjati se z ljudmi, kovati odnose z ljudmi, med katerimi je tudi voditeljski odnos v delovnem okolju, pomeni razumeti takšna temeljna dejstva.
Odzvati se na vso realnost v nas, ne ubirati krajših poti ali bližnjic, lahko pomeni dolgo pot. Zahteva veliko potrpežljivosti ter prejme ogromno reakcij nerazumevanja, deležno je ogromno predsodkovnih sporočil in podobno. Vendar pa je uspeh pri tem razlog, da iz tega nastanejo najlepši cvetovi. Zrele osebe, osebe s poiskanimi, najdenimi odgovori, osebe s čistimi mislimi in jasno smerjo življenja.
Samo posameznik sam zares ve, kaj je naslednja ovira, kaj je naslednje vprašanje, kako zahteven je naslednji korak. Ocene in predvidevanja nas oddaljujejo od poznavanja te stvarnosti, pozornost in poslušanje pa nas njej približuje. Edina relevantna stvarnost je v osebi sami in jo pozna prav ta oseba.
Paradim 