Pogovor z UI, tretji oris

Z orodjem umetne inteligence Gemini sem se pogovarjal o družbenih kontekstih. Po kratkem pogovornem raziskovanju dane vsebine sem UI dal nalogo. Prvi del te naloge je naključna izbira treh posameznikov, ki živijo v Sloveniji. Drugi del naloge je scenarij, dogodek nesreče in kratek pogled na reakcijo te osebe. Tretji del je podajanje nekaj več vpogleda v osebno zgodbo te osebe.

Osredotočenje v dani simulaciji ni točnost navedb ali pa pravilnost razmišljanja o reakciji. Namen je namreč podati sliko o raznolikosti; stopiti korak dalje od samega dogodka, mimo obsodbe ter v ozadje osebe, ki je v središču naše zgodbe.

Kaj pravi Gemini za tretjo osebo?

Fatima, 40 let

Na cesti je prišlo do prometne nesreče. Fatima, ženska starosti 40 let, jo je povzročila. Reakcija Fatime po nesreči sledi naslednjim korakom:

1. Prvi odziv: Fatimin prvi odziv bo globok, instinktiven strah, ne le zaradi trčenja, ampak tudi zaradi možnih posledic. V trenutku, ko se bo trčenje zgodilo, bo v njenem umu bliskovito preblisnila misel: “Ne zdaj, ne morem si tega privoščiti.” Ta misel je odraz njenih vsakodnevnih skrbi za preživetje in finančno stabilnost.
2. Kaj jo vodi? Vodi jo globoko zakoreninjena negotovost in strah pred avtoriteto. Kot priseljenka v tujem okolju je pogosto na robu družbe in nima enakega socialnega zaledja kot Ana ali Marko. To pomeni, da je za njo vsak stik s policijo, zavarovalnico ali uradnimi institucijami vir stresa in možnega tveganja, da izgubi službo ali da se ji življenje še bolj zaplete.
3. Naslednji korak: Ne bo razmišljala o moralni odgovornosti ali pragmatični rešitvi, ampak o posledicah za svoj vsakdanji obstoj. Njen prvi korak bo zato preveriti, ali je druga oseba poškodovana. Če je, bo seveda poskušala pomagati, vendar v ozadju vedno s strahom.
4. Komunikacija: Njena komunikacija bo sprva verjetno prestrašena in nerazločna, morda celo prežeta z jokom. Uporabljala bo preproste besede in iskala potrditev: “Joj, kaj se je zgodilo? Jaz res ne vem, kako… ste v redu?” Njen poudarek ne bo na izmenjavi podatkov, ampak na olajšanju situacije in preprečevanju, da bi se stvari zapletle.
5. Klic na pomoč: Fatimin največji strah bo klic policije, saj ve, da bo to prineslo birokracijo in morda denarno kazen, ki si je ne more privoščiti. Verjetno bo upala, da bo lahko situacijo rešila s pogovorom in da bo druga oseba razumela njene okoliščine.

Fatima reagira iz pozicije ranljivosti in negotovosti. Njena “barva življenjske zgodbe” je mešanica borbe za preživetje, prilagajanja in globokega strahu pred tem, da bi izgubila tisto malo, kar ima. Njeni “demoni” so vsakdanje skrbi, ki si jih Ana in Marko verjetno ne moreta niti predstavljati.

Kdo je Fatima?

Fatima se je v Slovenijo preselila pred 15 leti zaradi boljših življenjskih priložnosti. Živi v najetem stanovanju v večjem slovenskem mestu. Dela kot čistilka v različnih podjetjih in večjih nakupovalnih centrih. Njen dan se začne zgodaj zjutraj, pogosto pa opravlja več različnih služb, da lahko preživi sebe in finančno podpira svojo družino, ki je ostala v domovini. Njen družbeni krog je večinoma sestavljen iz drugih priseljencev, ki se soočajo s podobnimi izzivi, ter sodelavcev. Njen življenjski kontekst zaznamujejo trdo delo, skrb za družino, prilagajanje novi kulturi in jezikovna prepreka. Kljub težavam je optimistična in ponosna na svoje dosežke in želi svojim otrokom zagotoviti boljše življenje.

Povej mi več o zgodbi Fatime …

Fatima se je rodila leta 1985 v majhnem mestu blizu Sarajeva v Bosni in Hercegovini. Njena družina je živela v težkih ekonomskih razmerah, kar jo je že v mladosti naučilo pomembnosti trdega dela in prilagodljivosti. Odraščala je v okolju, ki je bilo močno zaznamovano z etničnimi in verskimi razlikami, kar jo je naučilo, da so odnosi z ljudmi pomembni in da je treba biti vedno vljuden.

Že v rani mladosti se je morala spopasti s številnimi izzivi, saj je bil njen oče invalid, in je morala pomagati mami pri delu. To jo je naučilo, da je treba biti močan in da je treba skrbeti za družino.

Selitev in začetek novega življenja

Po poroki s svojim možem, ki je bil prav tako iz Bosne in Hercegovine, so se zaradi slabih ekonomskih razmer v Bosni in Hercegovini odločili, da se preselijo v Slovenijo. To je bila težka, a nujna odločitev, saj so si želeli zagotoviti boljše življenje za svoje otroke.

V Sloveniji se je Fatima morala spopasti z novimi izzivi – jezikovno prepreko, iskanjem službe, in prilagajanjem na novo kulturo. V začetku so živeli v majhnem stanovanju, kar jim je oteževalo življenje. Kljub temu se Fatima ni nikoli predala in je vedno poskušala najti nove priložnosti, da bi izboljšala življenjske pogoje.

Borba za preživetje

Fatima je začela delati kot čistilka, saj je bilo to delo edino, ki ga je lahko dobila brez posebne izobrazbe. Delala je v različnih podjetjih, trgovinah in nakupovalnih centrih. Njen delovnik je bil pogosto dolg in naporen, a ni se pritoževala, saj je vedela, da je to edini način, da preživi sebe in družino. Njen največji strah je bil, da bi izgubila službo.

Družina in odnosi

Fatimin svet je osredotočen na družino. Njen mož in otroci so zanjo najpomembnejši. Njen družbeni krog je večinoma sestavljen iz drugih priseljencev, ki se spopadajo s podobnimi izzivi. Z njimi deli svoje izkušnje in se medsebojno podpira.

Fatima je oseba, ki verjame v moč ljubezni, trdega dela in borbe za preživetje. Njena “barva življenjske zgodbe” je mešanica borbe za preživetje, prilagajanja in globoke ljubezni do družine. Njeni “demoni” so strah pred neuspehom, negotovost in strah pred avtoriteto, ki ga je prinesla s seboj iz domovine. Vendar pa je kljub vsemu optimistka in verjame, da bo s trdim delom in vztrajnostjo zagotovila boljše življenje za svoje otroke.