Pogovor z UI, prvi oris

Z orodjem umetne inteligence Gemini sem se pogovarjal o družbenih kontekstih. Po kratkem pogovornem raziskovanju dane vsebine sem UI dal nalogo. Prvi del te naloge je naključna izbira treh posameznikov, ki živijo v Sloveniji. Drugi del naloge je scenarij, dogodek nesreče in kratek pogled na reakcijo te osebe. Tretji del je podajanje nekaj več vpogleda v osebno zgodbo te osebe.

Osredotočenje v dani simulaciji ni točnost navedb ali pa pravilnost razmišljanja o reakciji. Namen je namreč podati sliko o raznolikosti; stopiti korak dalje od samega dogodka, mimo obsodbe ter v ozadje osebe, ki je v središču naše zgodbe.

Kaj torej pravi Gemini za prvo osebo?

Ana, 65 let

Na cesti je prišlo do prometne nesreče. Ana, ženska starosti 65 let, jo je povzročila. Trenutek po trčenju njen svet zastane. Reakcija Ane po nesreči sledi naslednjim korakom:

1. Prvi odziv: Ana bo najprej zavpila “Joj, ne!” in se s prestrašenim pogledom ozrla po pokvarjenem avtomobilu in okolici. Njen odziv bo v prvi vrsti čustven in prežet s šokom. To je prvi znak njene ranljivosti in pretresa.
2. Kaj jo vodi? V prvih trenutkih jo vodi moralna odgovornost. Ana je oseba, ki celo življenje živi po načelih in vrednotah, ki so ji jih vcepili doma in v šoli – poštenost, poštenost in skrb za druge. Na površje pride njen globoko zakoreninjeni občutek dolžnosti.
3. Naslednji korak: Ker je bila učiteljica, je navajena biti v vlogi nekoga, ki rešuje situacije. Njen um bo šel takoj v način reševanja. Hitro bo poskušala preveriti, ali je druga oseba poškodovana. Njen prvi in najpomembnejši cilj bo pomagati drugi osebi. Verjetno bo prišla do avtomobila, potrkala na okno in jo vprašala, ali je v redu.
4. Komunikacija: Njena komunikacija bo iskrena in neposredna. “Oprostite, tako mi je žal, se opravičujem, se lahko kaj pomaga?” To ne bo hinavščina, temveč izraz pristne žalosti in sramu, ki ga čuti, ker je povzročila težavo.
5. Klic na pomoč: Verjetno bo najprej želela sama rešiti situacijo, kot je to storila že neštetokrat v svojem življenju. Ko bo ugotovila, da je sama nemočna, bo brez oklevanja poklicala reševalce in policijo.

Anina reakcija je torej odraz njenega življenja, ki ga zaznamujeta skrb za druge in globoka moralna načela. Ne bo se skušala izogniti odgovornosti ali poiskati izgovorov. Njena “barva življenjske zgodbe” je mešanica delavnosti, poštenosti, sočutja in odgovornosti. Po prometni nesreči se bo počutila krivo in sram jo bo, ampak bo naredila vse, da olajša situacijo in pomaga poškodovanim.

Kdo je Ana?

Ana je upokojena učiteljica, 65 let, prihaja s podeželja. Živi v majhni vasi na Štajerskem. Celotno delovno dobo je preživela kot učiteljica razrednega pouka na lokalni osnovni šoli. Njen družbeni krog je majhen in tesno povezan, saj pozna skoraj vsakega vaščana. Večino časa preživlja v krogu družine, na vrtu ali pa pri delu v lokalnem kulturnem društvu. Njen življenjski ritem je umirjen, medsebojni odnosi pa temeljijo na tradiciji, zaupanju in medsebojni pomoči. Novice spremlja predvsem preko televizije in lokalnega radia. Njen pogled na svet je močno zaznamovan z lokalnim okoljem in vrednotami, kot so delavnost, skromnost in spoštovanje starejših.

Povej mi več o Anini zgodbi …

Ana se je rodila leta 1960 v majhni vasici na Štajerskem, v družini, kjer so bili starši poljedelci in živinorejci. Njena mladost je bila zaznamovana z delavnostjo in povezanostjo z naravo. V otroštvu ni bilo veliko prostega časa za igro, saj so bili vsi člani družine vključeni v delo na kmetiji. To jo je naučilo discipline, odgovornosti in zavedanja, da je uspeh rezultat trdega dela.

Njen oče je bil strog, a pravičen mož, ki jo je naučil ceniti poštenost in poštenost. Njena mama pa je bila nežna in ljubeča, in jo je naučila skrbeti za druge in biti empatična. Ti dve lastnosti so se pri Ani razvili v temeljni značajski potezi.

Šolanje in prva ljubezen

Ana je bila odlična učenka. Že kot otrok je sanjala o tem, da bi postala učiteljica, saj so bili učitelji v njenih očeh spoštovani in izobraženi ljudje, ki so lahko spreminjali življenja. Po končani osnovni šoli se je vpisala na učiteljišče v Mariboru, kjer je spoznala svojo prvo in edino ljubezen, Janeza, ki je bil prav tako iz majhne vasi, a iz druge regije. Po končani šoli sta se poročila in se preselila nazaj v njeno domačo vas, kjer sta si ustvarila dom.

Življenje in delo kot učiteljica

Ana je kot učiteljica preživela več kot 40 let. Njen razred je bil njen drugi dom, učenci pa njeni “otroci.” Vsem je poskušala pomagati, ne glede na njihove socialne ali finančne razmere. Njena sočutnost in moralna načela so jo naredila za eno najbolj priljubljenih učiteljic v šoli. Učila jih je ne samo, kako brati in pisati, ampak tudi, kako biti dober in pošten človek.

Družina in odnosi

Ana je imela z Janezom dva otroka, Luko in Majo. Njen odnos z možem je bil poln ljubezni, spoštovanja in razumevanja. Njena otroka sta se poročila in ustvarila svojo družino, Ana pa je zdaj ponosna babica. Njen socialni krog je majhen in tesno povezan, saj je sestavljen iz družine in prijateljev, ki jih je spoznala skozi svoje življenje.

Ana je oseba, ki je vedno verjela v moč delavnosti, poštenosti, sočutja in odgovornosti. Ti dogodki so jo opredelili in jo oblikovali v osebo, kakršna je danes. Živi preprosto, a polno življenje, ki je prežeto s skrbjo za druge in z močnim občutkom za dolžnost.