Osnovo stikov med nami je komunikacija. V širšem smislu komunikacija ne zajema le izgovorjenih besed, temveč v komunikacijo spada tudi tišina, neodzivanje, razne gestikulacije in mimika obraza (kar se imenuje kot nebesedna komunikacija). V prvem zapisu o komunikacijah obravnavam dvojico pasivna-agresivna komunikacija.
V zdravi komunikaciji med dvema odraslima osebama oseba 1) govori o sebi. Govori, na primer, o lastnih projektih, o lastnih ciljih, o lastnih dogodkih včerajšnjega dne, o naslednjih življenjskih izzivih ali pa o problemih, ki osebo bremenijo. Oseba tudi 2) posluša drugo osebo. Poslušamo, kaj želi oseba povedati o sebi, kaj izraža, kakšna življenjska vodila ima; poglobimo se v svet druge osebe.
Pasivna komunikacija
Pasivna komunikacija pomeni umik. Bistvo te oblike komuniciranja je, da v stiku z raznolikostjo (drugačnimi pogledi na življenje) svoje poglede umaknemo. Če se tega poslužimo v neki enkratni situaciji, je to način, da se izognemo vrednotenju ali konfliktu. Ko pasivna komunikacija postane navada, je v ozadju določen stalni razlog: lahko lastne poglede vidimo kot inferiorne ali manjvredne, lahko pa smo tudi v rednem stiku z (v komuniciranju) izrazito agresivno osebo in je pri tem ne znamo ustaviti. Svoje poglede torej umaknemo in privzamemo poglede druge osebe. Na primer, sprejmemo kritiko, čeprav smo se za neko aktivnost odločili s povsem drugačnimi kriteriji, kot jo je nato ocenila druga oseba (je pomembnejši naš osebni kriterij ali kriterij te druge osebe?).
Pasivna komunikacija je varna v smislu izogibanja konfliktov, vendar pa bremenilna v smislu neizražanja. Imamo namreč svoje poglede na svet, ki jih v stiku z drugimi (v družbi bodisi v zasebnem življenju bodisi pri delu) ne živimo. Takšno stanje pomeni potrebo po ogromno prilagajanja, ogromno samonadzora in samoregulacije (torej ravnanja ne po lastnem občutku, temveč po zunanjih kriterijih); s tem pa veliko porabljene energije in izčrpanost.
Agresivna komunikacija
Agresivna komunikacija pomeni dominanco. Bistvo te komunikacije je, da v stiku z raznolikostjo (drugačnimi pogledi na življenje) s svojimi pogledi dominiramo nad drugimi. S to obliko komunikacije dobimo hiter odgovor in hitro rešitev za situacijo; ne pa tudi prave rešitve. Redno posluževanje nakazuje, da svoje lastno razmišljanje in poglede razumemo kot prave za vse in kot superiorne ali večvredne. Svoje poglede začnemo vsiljevati drugim, z lastnimi kriteriji ocenjujemo dejanja drugih ali pa predvidevamo, da so naši izbrani načini pravi tudi za druge ljudi.
Medtem ko je pasivna komunikacija bremenilna za osebo samo, je agresivna komunikacija bremenilna za druge ljudi okoli nas. V sredici gre v tej obliki za prestopanje osebnih mej. Bistvo zdravih odnosov (in na koncu seveda tudi kakovostnega življenja) je v tem, da vsaka oseba ohrani svojo lastno identiteto in zasleduje osebno samoizpolnitev.
Zaključek
Pasivna in agresivna komunikacija sta komunikacijski nespretnosti. Predvsem ko gre za redno, dalj časa trajajoče vedenje, tako pasivna kot agresivna komunikacija prinašata pomembne negativne ali bremenilne posledice. Za tiste med nami, ki se poslužujemo bolj pasivne oblike komunikacije, je pomembno, da se zavzamemo za lastna življenjska vodila; tudi sami moramo lastna dejanja vrednotiti po lastnih kriterijih. Če smo lastne poglede v sebi pomanjšali, je čas, da zdaj postanejo večji. Za tiste, ki se poslužujemo bolj agresivnih oblik komunikacije, je pomembno razumevanje, da ima vsak od nas svoje lastne pristope, svojo zgodbo in svojo izbrano pot. In naše lastne poglede imamo za naše lastno življenje.
Če smo naklonjeni skrbi za odnose, potem si želimo v družbi tako 1) ohranjanja lastnih osebnih identitet vseh članov te družbe kot hkratno tudi 2) dobro sodelovanje in sobivanje. Do tega stanja nas vodi le eno – posvečanje družbenim izkušnjam in s tem razvoj komunikacijskih spretnosti.
Paradim 