Družbeni strah je ena izmed oznak, ki jih sam dajem med oznake “zunanjega opazovalca”. S tem namreč ciljam na to, da sam ne vidim, da bi šlo za prisotnost prestrašenosti ali odsotnost poguma, temveč da gre enostavno za določena ne povsem ustrezna ali pa napačna razumevanja: dogodkov, lastne identitete ipd. In v povezavi s tem razmišljam o dveh predlogih za razmišljanje (za oblikovanje vaše lastne miselnosti), ki ju bi rad delil v tem zapisu.
Jasna slika lastnih pogledov
Delati stvari sam zase, tudi v samoti, pomeni biti izpostavljen zgolj svojim lastnim mislim in pogledom. Izhodišča so jasna, jasni so motivi in izbire načinov. Gremo v dejanje, dejanje se zgodi, vidimo razplet, se nekaj naučimo itd. Na takšen način je naslonitev na svoje lastne predstave zelo intuitivna. Izhajamo iz svojih lastnih prepričanj in dejanja ovrednotimo s svojimi lastnimi vrednotami.
Vstop v družbo pomeni ustvarjen stik z drugimi in drugačnimi interpretacijami naših dejanj. Ljudje okoli nas lahko storjeno dejanje razumejo na povsem drugačen način. Samo po sebi je to povsem logično in prav; izhodišče vsakemu od nas so namreč lastne vrednote, pogledi in drugi deli naše osebne psihologije. Vendar pa to nekako pomeni ali nakazuje, da v instinktivni reakciji posameznik ocenjuje, kaj bi to dejanje pomenilo, če ga bi naredil on sam (jaz oz. vi pa ste mogoče izhajali iz drugačnega izhodišča in ima vaše dejanje drugo sporočilo).
Ohranite svoje poglede pred očmi. Pomembno je, da svoja dejanja vrednotimo po lastnih pogledih. Naša dejanja primarno nosijo naša sporočila (ne pa tistih, ki so jih zaznali drugi). Vsak vsak od nas ima v sebi zmožnost, da reflektira, da razmisli in presodi, kaj je prav in kaj ne. Če v nekaj verjamemo, je prav, da v skladu s tem tudi živimo. Zakaj sem nekaj naredil, zakaj sem izbral ta način? Imeti jasno sliko o sebi: sliko lastnih prepričanj in vrednot, lastnih pogledov na ključne elemente življenja je nekaj, s čimer veliko lažje vstopamo v družbo in v razne po tej plati kaotične situacije ter izzive. Takšna slika bo zgradila jasno in trdno osebno identiteto.
Besede govorijo primarno o človeku, ki jih izreče
Ogledalo za nas ali odsev zgodbe druge osebe? Če na primer nastopimo pred množico, bodisi pred skupino vrstnikov, skupino sodelavcev ali drugo, imam pred sabo (poljubno veliko) množico ljudi. Seveda, vsak od teh ima svojo zgodbo, svoje izkušnje, vrednote, prepričanja, poglede, vsak ima svoja morebitna nelagodja, ki jih doživi v takšnih ali drugačnih situacijah; globina takšnega pogleda je seveda neizmerna, zato tukaj ne bomo iskali prihoda do dna. Ko prejmemo reakcijo, je to sporočilo o našem dejanju ali o tem, kdo nas gleda?
Vsaka reakcija govori primarno o tem, kaj si oseba misli. Bodisi pozitivna bodisi negativna, karkoli je storjeno kot reakcija na neko dejanje, govorijo prvenstveno o tem, kako si oseba pri sebi interpretira dano dejanje. Med tem, ali v odzivih iščemo ogledalo za nas (na primer osebno potrditev) ali pa odsev druge osebe (spoznavamo njih kot celostne osebe), je pomembna razlika. To ogledalo, ki ga drugi držijo v rokah, so ti posamezniki ustvarili sami. Moj argument je, da najverjetneje pove veliko več o njih, kot pa o vrednosti vašega dejanja.
Zaključek
Jasna osebna identiteta je nekaj, kar potrebujemo in k čemur verjamem da tudi stremimo vsi. Če boste pogledali v vsebino pozitivne psihologije in avtentičnosti, med argumente za osebnostno čvrstost in stabilnost, boste slej kot prej prišli do nasveta, da si to identiteto oblikujete sami pri sebi. Sposobnost nasloniti se na lastno mnenje in lastno presojo je lahko vir zelo pomembne osebne moči. Takšna identiteta bo zares trdna in stabilna ter vam bo lahko dala prav takšno življenje. Hoditi po svetu, v katerem je okoli nas polno različnih odsevov tega, kdo smo, lahko ustvari veliko t. i. družbenega strahu. Hoditi po svetu, v katerem je okoli nas polno ljudi z različnimi osebnimi zgodbami – no … to pa je nekaj drugega.
Paradim 