Zapuščina

Pogovor s starejšim zdravnikom. Delaven, garaški, nekje med 55 in 60 letom, vendar še vedno dela nadure, dela dodatno delo, da bi si zgradil in ustvaril dodatna sredstva. Kaj ga žene? Sam niti nima velikih potreb, velikih želja, ne predstavi posebnih materialnih ambicij; deluje skromno. No, v pogovoru sam pokaže na slabo vest. Trije otroci, veliko odsotnosti (bodisi fizične bodisi mentalne) in zelo malo posvečanja. Želi jim zgraditi hišo, želi jim kupiti avto, želi jim pustiti tudi neko zapuščino.

Kaj bi želeli dati otroku? Osnovno varnost in stabilnost – zagotovo. Kakovostno življenje, zdravo, kakovostno prehrano, možnosti in priložnosti v smislu izobrazbe ali pa različnih hobijev oz. prostočasnih dejavnosti in osebnega razvoja. Ljubezen, razvito zaupanje vase in celostno samozavest. Pa … znamo zgraditi ta drugi del? Ga sploh prepoznamo?

Kaj osebi sporoča to, če oče gara za to, da ji bo zgradil hišo, kupil avto? Kaj pa samozaupanje – jasno pokazati zaupanje v to, da je otrok vsega potrebnega sposoben sam, da je (lahko) samostojen in neodvisen, da lahko osvoji potrebne veščine, potrebna znanja in sposobnosti; da se lahko zanese sam nase?

Je za današnji čas res še ustrezno, da razmišljamo v smislu zapuščin in dedovanja? A ni naš cilj in smisel družbenega razvoja zrela populacija? Torej ljudje, ki so samostojni, neodvisni, ki zaupajo vase, razmišljajo s svojo glavo, delajo in življenje ustvarijo s svojimi lastnimi dejanji. In tudi ljudje, ki so sposobni zaupati drugemu, vzpostavljati enakovredne odnose. Sodelovati in spoštovati?

Zapuščina verjetno spada med tiste koncepte, ki so stari “toliko kot čas”. Pa vseeno: mislim, da je vreden premisleka.