Harmonija um-telo-duša. Zame osebno dolgo časa zelo abstraktna, zelo neoprijemljiva misel. Pripisoval sem jo vzhodnjaškem svetu, ki je v več različnih delih drugačen od našega, in mogoče malo oddaljeno od naših navad in idej, ki jih iščemo o življenju in nam pomagajo na poti izzivov. Vseeno pa se pogled spreminja.
Duša in spiritualnost postajata vedno bolj konkretni; na primer v preprostem vprašanju zakaj? in poznavanju namena in pomena stvari, ki jih delamo (tako vlaganje našega časa v dano stvar ohrani smisel). Telo tako ali tako slej kot prej pokaže, da je zanj potrebno dobro skrbeti, saj brez zdravja in telesne moči ni mogoče praktično nič. Bolečina vpliva na presojo, vpliva na počutje, na energijo za osebne projekte. Um je tisti, ki vnaša racionalnost, racionalnost pa je trdna, jasna (vedno ohranja eno in isto podobo, medtem ko čustva nihajo) ter je vir stabilnosti v življenju.
Pomen te notranje harmonije se mi torej razkriva, rad pa bi se posvetil točno določenemu delu. In sicer navezi um-duša.
Duša
V nas so različne potrebe. Bodisi v ljubezni in drugih odnosih, ko si želimo takšnega ali drugačnega stika z neko drugo osebo. Bodisi v smislu dela, da želimo ustvariti nek doprinos, zagotoviti pravičnost ali drugo podobno. Lahko gre seveda tudi za druge vsebine; izpostaviti želim notranje sile, kot so hrepenenja, sanje, notranje potrebe, ki se izražajo v različnih oblikah.
Sledenje tem je potrebno. Mogoče kultura sicer temu ni dovolj naklonjena in želimo včasih predstaviti te vsebine kot manj vredne ali manj relevantne – neizpolnitev bo vodila v izgorelost (ali vitalno izčrpanost), v čustveno izčrpanost (ki se bo na primer videla v razvoju cinizma pri posamezniku) ter v druge posledice. Če temu ne sledimo, pač sledi določen občutek izpraznjenosti in odsotnosti smisla.
Izziv je verjetno takrat, ko logika govori proti temu. Ali pa celo samo takrat, ko za to ni miselne podpore. Tukaj zame pride do situacije, ki jo lahko poimenujemo z besedami iz vzhodnjaškega opisa notranje harmonije. Situacija se nanaša na navezo um-duša. In tukaj en del tega ravnovesja manjka.
Um
Imam logiko. Razumem in znam opisati z besedami. Znam … argumentirati.
Čustveni vzgibi so po naravi iracionalni. Čutimo določeno silo, lahko ji rečemo želja ali hrepenenje, ne znamo pa (nujno) pojasniti, zakaj. V osnovi je to seveda povsem dovolj, da se upoštevamo in sledimo tem vzgibom in na ta način naši lastni celostni samoizpolnitvi. Se pa lahko kdaj tudi zaplete. Kaj ko pride do konfliktnih situacij, ko ta pot do izpolnitve ni prosta? Obstaja določeno nasprotovanje, ki se lahko pokaže v različnih oblikah. Obstajajo mogoče neposredne kritike ali pa zgolj nasprotujoče mnenje v splošni kulturi ali miselnosti ljudi okoli nas. Mogoče gre zgolj za povsem napačno interpretacijo naših hotenj s strani drugih – vseeno pa to pomeni, da stanje (lahko) v nas ustvari notranji nemir.
V tej točki sam vidim veliko vrednost v vzpostavljeni harmoniji. V tem, da vložimo potreben napor ter da vsebino duše povežemo in podpremo z močjo uma. Svoja lastna hotenja si lahko razložimo in opišemo z razumom. Vsebinam čutnih sil lahko damo besede, s čimer bomo tem veliko lažje sledili; v primeru nasprotujočih argumentacij bomo pač tudi mi imeli svoje, ki nas podpirajo. Sledenje osebni samoizpolnitvi je tako veliko bliže in veliko lahkotnejše.
Zaključek
Splošna kultura ali miselnost družbe lahko ima različne podobe. To nas usmerja v smer, ki je s to kulturo skladna; notranja težnja po tem, da bi izbrali drugačno pot pa lahko naleti na notranji nemir, vzbujanje strahov, tudi večje stiske. Grajenje harmonije med dušo in umom verjetno ni recept, ki bi ga vzeli in skušali uporabiti za vsak delček naših notranjih vzgibov. V tistih, kjer se soočamo z nasprotovanjem in stisko, pa je vsekakor način, ki nam lahko pomaga podpreti naša lastna hotenja in nas v življenju (v zasledovanju osebnih vrednot in prepričanj, sledenju osebni samoizpolnitvi) naredi precej močnejše.
Paradim 