Menim, da lahko mirno trdim eno stvar. V svetu, v družbi, v kateri že dolgo govorimo o krizi vrednot, o slabi politični, poslovni in drugih subkulturah, o množici težavnih odnosov lahko nedvoumno ugotovimo, da osebna zrelost ter uglašena prepričanja in pogledi na ljudi okoli nas nista rezultata, ki bi bila samoumevna oz. mi bi prišla sama od sebe. Urejene osebne misli, razčiščeni osebni dogodki in posledično zavedno ravnanje do drugih je nekaj, kar je rezultat dela in vlaganja. Osebna rast in razvoj, kot skupek vseh teh vsebin, je zato nujna navada, ki nam manjka v naših življenjih.
Lestvica osebnih prioritet
Tisoč dejanj ali eno pravo? To je ena vodilnih misli, ki ponuja argument za razvoj osebnega zavedanja. V angleškem jeziku z izrazom distractability izpostavljajo, da smo trenutno kot družba svojevrstni mojstri v odvračanju pozornosti od bistev; da se zamotimo oz. smo dovzetni za motnje, ki nam jih ponujajo mediji, zabave in drugi viri.
Kaj nam pomeni bistvo v življenju? Čemu želimo posvečati naš čas? Kaj so naše osebne prioritete – kje na tej lestvici je osebna psihologija ali pa odlike, kot so osebna mirnost, prava samozavest, samozaupanje in drugo; kje na lestvici je kakovost odnosa z ljudmi okoli nas, bodisi v osebnem bodisi v profesionalnem življenju; kje na tej lestvici je vprašanje, čemu namenjamo ves svoj čas preživet za delo oz. kaj je namen, poslanstvo mojega dela? Odgovori na takšna vprašanja so odgovori na to, zakaj imamo takšno skupno kulturo, zakaj se soočamo s krizo vrednot in zakaj se z osebno rastjo ukvarjamo v premajhni meri.
Menim, da živimo v svetu, ko se raje kot z iskanjem pravih, boljših odgovorov na ta vprašanja raje zamotimo z neko drugo dejavnostjo. Raje kot z razmišljanja se lotimo zabave, potovanja; česarkoli, kar nam bo misli odneslo stran od zavedanja, da nam določeni odgovori preprosto manjkajo.
Kaj stoji na poti?
Kakšen je status osebne rasti? Kakšen je status aktivnosti razmišljanja o osebnih tematikah? Je na poti strah? Ali imamo res premalo časa za to, da bi razmišljali, za kaj porabljamo svoj čas?
Osebna rast kot zapravljanje časa. Celotno ukvarjanje z osebno rastjo je pogosto razumljeno kot zapravljanje časa. Takšno dojemanje lahko najverjetneje povežemo s tem, da ustvarja neotipljive, manj ekzaktne rezultate; seveda pa so produkti te dejavnosti zelo pomembni. Kaj se uvršča vanje? Na to odgovarja kopica predhodnih zapisov na tem blogu.
Ukvarjanje s mislimi in čustvi kot, malodane, norost. Kaj pa druge zelo ostre družbene oznake? Poglabljanje v čustva pomeni zbujanje močnih čustev. Razčiščevanje misli pomeni ukvarjanje z deli razmišljanja in življenja, ki so za nas (v danem trenutku) kaotični. Zakaj imamo o tem negativno mnenje? Gre pač za preprosto, naravno človečnost; nekaj, kar je del vsakega izmed nas.
Strah? “Ljudje smo pripravljeni narediti vse, še tako absurdnega, da e izognemo soočenju z lastno dušo” (Carl Gustav Jung). Soočanje s samim seboj prinaša številna spoznanja o sebi; tudi kakšna precej zahtevna. Vendar pa ta obstajajo ravno zato, ker se jih izogibamo. Zavedanje je namreč zanje zelo učinkovito zdravilo.
Zaključek
Kje na lestvici prioritet pa je zate osebna rast?
Paradim 