S ponovno ilustracijo in analogijo smo tokrat na kolesarski dirki. Na razgibani etapi se je kolesarju uspelo ločiti od vodilne ekipe in je sam na čelu dirke, torej v vodstvu na etapi. Sam v ospredju prekolesari več 10 kilometrov, nato pa ga, tudi na presenečenje samega kolesarja, dohiti eden od tekmecev. V kolesarju se sproži neke vrste panični odziv; to se “po njegovo” ne bi smelo zgoditi. Njegove misli sprožijo alarm, telo pa začne pospešeno poganjati pedala.
V trenutku šoka ali presenečenja se v telo kolesarja sprostita adrenalin in kortizol. V prvem trenutku kolesar dobi veliko dozo dodatne energije in moči, kar mu omogoča hitro in odločno reakcijo, vendar pa temu potem sledi drugačna slika. Veliki dodatni dozi namreč sledi upad energije, stresni hormon kortizol pa dodatno mišice tudi zakrči.
Kakšno povezavo ima to s sporočilom o ponotranjitvi?
Psihološka priprava
V samem trenutku dogajanja lahko računamo le na naš avtopilotski odziv. Če kolesarjeva prepričanja velevajo, da se nekaj takšnega nikakor ne bi smelo zgoditi, potem ob tem dogodku nedvoumno prihaja določen šok. Psihološka priprava športnikov je usmerjena ravno v to, da svoje naravno delovanje misli spremenijo na način, da do takšnega odziva ne pride. Ne glede na razplet dogodkov pri sebi ne želijo panike, pač pa trezen odziv. Ne želijo načeti lastnih sposobnosti, temveč želijo na preizkušnji dati vse od sebe. Vrline kot je skromnost ali pa sposobnost sprejemanja dogodkov takšnih, kot se ustvarijo, poskušajo zato ponotranjiti – t. j. integrirati globoko v svoje razmišljanje.
Psihološka pripravljenost ni potrebna le za šport(nike), pač pa enako za druge aktivnosti in tudi v izzivih v osebnem življenju (takrat ji verjetno ne bomo rekli “psihološka pripravljenost”, vendar pa poteka po enakih mehanizmih). Pripravljene misli so urejene misli; imajo odgovorjena vprašanja, razrešene dvome in nejasnosti, vse to pa je doseženo ne le na zavedni, temveč tudi na podzavestni ravni.
Proceduralno učenje
Ponotranjitev lahko predstavim še z naslednjo dvojico izrazov. Ta dvojica je razjasnjevalno učenje (angl. claritive learning) in proceduralno učenje (angl. procedural learning).
Razjasnjevalno učenje verjetno vsi dobro poznamo. Gre za učenje, s katerim želimo razumeti določen pojem oz. si ga želimo ustrezno pojasniti. Pridobivamo znanje in nekega vira in odgovarjamo na (lastna) vprašanja in zanimanja glede dane tematike. Proceduralno učenje je razmišljanje. Gre za to, da (npr. po prvi obliki učenja in pridobljenem znanju ali zavedanju) želimo spremeniti svoje misli. Pa vas na tem mestu vprašam: kakšno je vaše mnenje o razmišljanju? Koliko časa si vzamete za razmišljanje in predelovanje osebnih vprašanj? Se znanja le naučite ali tudi dopustite, da vas spremeni? Navsezadnje … je namen znanja izboljšanje naših življenj.
Ko pridobimo razjasnjevalno znanje, potem vemo. Ko pridobimo proceduralno znanje, smo naredili osebno spremembo.
Zaključek
Naše notranje razmišljanje je navada. Naš notranji govor (t. i. narativa) je navada in tudi za naše zaznavanje tega, kdo smo, velja enako. Navade nastanejo in navade se tudi lahko spremenijo. Dejstvo, ki je pomembno, je, da imamo moč nad našimi mislimi.
Želim vas spodbuditi k razmišljanju o lastnih potencialih, ki je drugačno od pogostih vzorcev v družbi, ki jih sam poznam. Razsvetljenstvo, v vsakem od svojih valov prisotnosti, nam želi odpreti razmišljanje in nas osvoboditi v razmišljanju o tem, kaj je možno in kaj smo lahko. Eden izmed teh valov je razvoj pozitivne psihologije in še posebej ideje psihološke avtentičnosti. Vredno je slediti osebni rasti in razvoju, osebni izpolnitvi (karkoli že to za vas pomeni), eden temeljnih dogodkov na tej poti pa so tudi osebne spremembe.
Paradim 