Za raziskovalce novega sveta je (bilo) vstopanje v neznane dežele nekaj normalnega. Vstopili so v divjino, v nepoznano okolja, spoznavali njegovo podobo in razsežnost ter zraven, korak po koraku in delček po delčku, risali zemljevid novega kraja. Potem so prišli kolonisti, postavili prvo infrastrukturo, utrdili poti, razvijali področje dalje … vse do tega, da se je v tej deželi začelo življenje civilizacije.
Odpiranje novih navad pogosto vidim kot mapiranje novega sveta. Pri vsaki navadi in pri tem, kdo smo, zelo pomembno vlogo igra naša narativa oz. notranji govor. Če se vidimo kot discipliniranega ali nediscipliniranega, kot uspešnega ali neupešnega, kot jeznega ali veselega, ali drugo podobno, se temu prilagodi tudi naš notranji govor. Razumemo, kaj pomeni razmišljati kot nedisciplinirani človek. Za to imamo besede oz. izraze, za to imamo v mislih podobe in dogodke, poznamo citate in pesmi, ipd. Vendar pa: notranji govor je, preprosto, navada.
Vstop v novo navado pomeni, da rabimo nove besede, da potrebujemo v mislih nove podobe in dogodke, nove citate in pesmi ter drugo. Pomeni, da se učimo, kaj pomeni biti drugačen in delovati drugače. Na primer, kaj pomeni imeti vztrajnost in potrpežljivost – kako si moramo pri tem razložiti dogodke, kako se moramo za ta cilj spodbujati oz. na sploh in v širšem: kakšno narativo za to potrebujemo. Korakanje po tej poti je podobno temu, da na primer vzamete zobno krtačko ali pisalo v drugo roko ter se pričnete na novo učiti potez.
Sprememba in zamrznitev
Z oblikovanjem rešitve naslavljam ravno to potrebo po zavestnem oblikovanju odgovora na to, kaj pomeni delovati po spremenjenem načinu. Gre za kopico vprašanj, kopico odzivov na dogodke, na ljudi, kopico novih poti skozi naloge in situacije. Počasi, korak po koraku, se učimo, kaj pomeni misliti drugače, delati drugače in na koncu v vsem skupaj biti drugačen. Bodisi se učimo novih potez s pisalom bodisi novih reakcij na besede ljudi okoli nas; osnovni principi (in pot, ki je pred nami) ostajajo enaki.
Druga vsebina tega zapisa je vizualizacija. Medtem ko oblikovanje rešitve označuje spremembo, je vizualizacija orodje, ki ga lahko uporabimo za zamrznitev oz. za dokončanje procesa spremembe. Seveda ni edini način – enak učinek imajo neposredne izkušnje ali vsak način izvajanja dejanja po novem vzorcu – je pa način, s katerim se lahko mirno soočimo z novostmi ter se vanje usmerjamo zares postopno.
Soočenje z odporom
Odpor je beseda, ki jo vedno tesno povezujemo s spremembami. Osebno odpor, ki ga opisujejo čtiva o sistemskih spremembah, vidim v odporu, ki ga kot posamezniki doživljamo v lastnem telesu. Ko se več let usmerjamo v določeno smer in se učimo, da je nek vzorec ravnanja za nas pravi ali pa mogoče tudi edini, potem se to sporočilo razširi globoko po telesu. Pomeni, da nam bo telo, z nervozo, žalostjo, raznimi stresnimi reakcijami, dajalo signal, da gremo v napačno smer – drugačno od tiste, ki smo se jo učili.
Delo proti samemu sebi je naravni sestavni del procesa spremembe. Smiselno je seveda (le) takrat, ko smo prepoznali napako v preteklem načinu in si želimo novosti – razumemo, predvsem, zakaj si želimo iti skozi ta celoten proces. V izvajanju korakov pa telo počasi, korak po koraku, učimo novega načina ter navajamo na novo razmišljanje, nova dejanja ali ravnanja in na novo navado.
Vizualizacija je tehnika, s katero se v mislih postavimo v situacijo, na kateri delamo. V procesu sprememb bomo s tehniko vizualizacije želeli doživeti dano situacijo kolikor je možno pristno in resnično. Na primer postavimo se na oder pred gledalce; pred osebo, ki proti nam usmerja ostre besede; pred velik delovni ali osebni izziv, ki od nas zahteva veliko mero discipline; vendar pa tokrat izberemo našo novo smer – našo oblikovano rešitev. To bo sprožilo veliko telesnih odzivov, veliko misli, ki smo jih kopičili skozi pretekla leta, ko smo utrjevali naš predhodni vzorec. Z vztrajanjem pri naši rešitvi bodo te nasprotujoče misli počasi ugasnile, nove misli pa se vse bolj utrdile in zasidrale v podzavest. Vse do končnega rezultata, ki je ponotranjenje spremembe (ali sprememba lastne narave).
Zaključek
Faza oblikovanja rešitve je zavestni izziv, v katerem želimo najti ali sestaviti odgovore, začrtati nove poti, razviti (najbolje karseda pristna, lastna, avtentična) dejanja ter vzorce ravnanja in razmišljanja, ki jih želimo zase. Faza vizualizacije je energijsko naporen, čustveno in miselno intenziven proces, v katerem se soočimo z lastnim odporom, naš cilj pa je telo navaditi na spremenjeno delovanje. Rezultat celotnega procesa osebne spremembe, ki ga resnično in zares pripeljemo do končne točke, je spremenjena osebna narava – olajšan občutek ali občutek lahkotnosti, ko bomo naslednjič vstopili v dano situacijo.
Paradim 