Samozavedanje

Grajenje samozavedanje od nas zahteva veliko iskrenosti in odprtosti. Gradimo ga seveda zase. Prva, iskrenost, pomeni, da smo jasni, odkriti in si priznamo to, kar se o sebi naučimo. Odprtost pa nas vodi k temu, da vso doživljanje v sebi razumemo kot normalno in človeško. Oboje izpostavljam zato, ker za kaotičnimi občutki preprosto storijo tudi kaotične misli; v družbi pa le-te velikokrat označujemo s slabimi oznakami.

Za ta prvi nauk si bom ponovno sposodil nekaj besed Carla Gustava Junga: “Razsvetljenost se ne doseže s tem, da sebe sanjamo v soju luči, temveč na način, da si osvetlimo temne prostore v nas.” Osvetlitev pa pri tem ne pomeni nič drugega kot to, da lastne značilnosti prepoznamo, jih znamo poimenovati, opisati oz. da se jih zavedamo.

Sproženje postopka

Globoko zakoreninjene navade imajo eno pomembno lastnost: nam so tako domače in naravne, da se jih preprosto ne zavedamo. S kakšnimi besedami pospremite svoje uspehe in s kakšnimi svoje neuspehe? Govorim o notranjem glasu oz. t. i. osebni narativi. Zakaj ravno na ta način in kje ste ta način razvili? Kako razmišljate o drugih ljudeh, kako razmišljate o pomoči, o kraji, o varanju v ljubezenskem odnosu? Kakšno imate mnenje o sebi? Kako se počutite in za kaj ste danes porabili svojo energijo – je bilo službeno delo, ukvarjanje z odnosi, mogoče preigravanje notranjih misli oz. stres?

Navadno živimo v svojih zgodaj pridobljenih vzorcih (v bistvu v našem avtopilotu), dokler ne naletimo na enega od sprožilcev grajenja zavedanja (glej zapis Sprožilci razvoja avtentičnosti). Ko se npr. srečamo z osebo, ki ima do določene tematike ali osebne navade, do določene skupine ljudi ali do določenih dejanj povsem drugačen pogled, takrat se začnemo zavedati 1) vsebine naših misli, 2) izvora oz. razloga nastanka naših prepričanj in 3) da so bile te misli ustvarjene; in bi lahko bile ravno tako ustvarjene na drugačen način in z drugačno vsebino.

Samozavedanje je na splošno širok izraz, ki zajema po vsebini različno védenje o sebi. Zavedanje je seveda osnova in nujen korak, da lahko začnemo kakršen koli proces osebne rasti in razvoja. Poglejmo še nekaj pojmov: samoraziskovanje je proces pridobivanja znanja o sebi; introspekcija pomeni usmeritev zbranosti navznoter v naše misli oz. naš notranji svet; refleksija je poglobljeno razmišljanje in samorefleksija je razmišljanje o lastnih dogodkih, lastnem čustvovanju, mislih in dejanjih ter razlogih za temi; meditacija je aktivnost in orodje namenjeno grajenju samozavedanja in samosprejemanja.

Zapisovanje

Zapisovanje je zelo enostaven način, da pridemo do določenega nivoja samozavedanja. Eno je razmišljati in biti ujet v toku misli, ko te švigajo sem in tja, drugo pa misli zapisati, jim torej dati eno jasno obliko in jih postaviti predse. Z zapisovanjem razmišljanja (npr. o nekem dogodku ali o lastnem odzivu na dogodek) dobimo jasno sliko tega, kakšni so naši pogledi na to in kakšna prepričanja imamo o tem. Zapisovanje lahko apliciramo na katerokoli vsebino in do kakršne koli globine se pač odločimo.

Meditacija

Ni dihalna vaja! V prvih poskusih ukvarjanja z meditacijo mi je bila ta predstavljena kot preprosta dihalna vaja ali vaja za sprostitev. To sam jemljem kot površinsko in zmotno dojemanje tega, kaj ta vaja dejansko je in za kaj se pri njej gre.

Meditacija je vaja za razvoj samozavedanja in samosprejemanja. Začetnika bo vodena meditacija peljala v vajo, da spremlja bodisi svoje dihanje bodisi zvoke okoli sebe (ali druge enostavne dražljaje). Med izvajanjem tega bodo seveda na plano prihajale različne misli. Tukaj pridemo do točke, kjer pogosto naredimo napako: meditacija ni ustavljanje misli, temveč njihovo sprejemanje. Ne glede na to, katera misel pride do nas oz. kaj izvemo o sebi, lahko nadaljujemo z dihanjem. Ni potrebno, da se rešimo in razrešujemo; preprosto pustimo vse misli takšne, kot so – in se dalje osredotočimo na dihanje.

Ko nas razne misli presenetijo ali pa imamo kakšne zamere, negativne misli do sebe, nam bodo te ukradle pozornost. Ko je samozavedanje in samosprejemanje nizko, bo takšnih primerov več; ko se razvija, jih bo vse manj. Med učenjem meditacije bomo tako preskakovali med osredotočenostjo na dihanje, na zvoke, na opazovanje lastnih misli in podobno ter trenutki, ko bomo padli v tok misli (in recimo razreševali probleme, ki smo jih zaznali). Tako je meditacija tudi odlična vaja za urjenje zavestnih misli – za zmožnost, da se lotimo razmišljanja, ko imamo za to voljo in energijo, ter da se potegnemo ven iz teh misli, ko želimo oddih.

Zaključek

Samozavedanje je preprosto zavedanje o sebi. Poznavanje tega, kdo smo, kako razmišljamo, kako se odzivamo v raznih situacijah, kako preživljamo svoje dneve, kaj nam daje in kaj nam jemlje energijo, kakšna prepričanja imamo in kje smo jih zgradili ter tako naprej. Včasih bo že samo zavedanje dovolj, da se bodo sprožile pomembne spremembe, saj so lahko (v življenju pritiskov, stresa in tempa) številne stvari o nas preprosto skrite tudi pred nami samimi.

Moje osebno sporočilo pri tem pa je: vse, kar najdemo v sebi, je preprosto človeško. Od ničesar ni potrebno bežati, ničesar ni treba negirati oz. se tega bati. Svet je kompleksen in glede ogromno stvari imamo netočna ali tudi neustrezna prepričanja. Pot od kaotičnih do urejenih misli pa ni okoli, temveč skozi.