Nenehno odlaganje nečesa, kar je treba storiti, pogosto zato, ker je neprijetno ali dolgočasno. (Prokrastination, Cambridge Dictionary)
Procrastinare lat. ali Procrastiner fr. za “odložiti na jutri; preložiti, odložiti” (1580). Prehodni pomen “zavlačevati” (1630). (Procrastinate, Etymonline.com)
Ne preladaj na jutri tistega, kar lahko prav enako dobro preložiš na pojutrišnjem. (Mark Twain, Advice to Young People, 1882)
Zakaj prokrastinacija?
V smislu: zakaj je ta tema del zapisov? In zakaj sem začel z opredelitvami iz slovarja?
Prokrastinacija je, v mojih izkušnjah, razumljena kot negativna beseda oz. kot kritika. Gre se za nepotrebno zavlačevanje, za odlaganje in celo za opis osebne šibkosti. Ampak kaj zares je prokrastinacija? Zgleda, da je beseda postala zelo trendy in se uporabi praktično za označbo vsega, kar ni neposredno delo.
Kljub naslovu se ta zapis ne osredinja na pojem prokrastinacije, temveč bolj na tisto, kaj prokrastinacija NI. Ni razmišljanje, ko je to potrebno. Ni priprava in načrtovanje, ko potrebujemo načrt. Ni komunikacija, ko potrebujemo medsebojno uskladitev. In ni argument za to, da je delo in ustvarjanje oprijemljivih rezultatov edina produktivna dejavnost. Izraz prokrastinacija opisuje en sam vzorec obnašanja in sicer stanje, ko o dani aktivnosti vemo vse potrebno, ko nimamo ničesar več za premisliti in predvideti, ter ko brez razloga, in vedno znova, aktivnost prestavljamo na kasnejši termin.
T. i. neproduktivni procesi
Imenovanje določenih procesov kot neproduktivnih nam, tako menim, dela veliko škode. Vodi nas v stanje, ko raje sprejmemo 1.000 neprestanih medsebojnih konfliktov in neprenehno izgubo manjših delčkov časa, kot pa da bi si vzeli čas za premislek in razrešili potrebno.
Produkt razmišljanja so urejene misli. Razmišljanje je proces, ki se dogaja v naši glavi. Ne daje nobenega vidnega rezultata. Ne ustvari izdelka in ne ustvari denarja. Ko se gre za učenje neke stroke, ta miselni proces pomeni, da smo pridobili razumevanje danega problema in da, na primer, izpeljati neko strokovno nalogo. Ko se gre za učenje o osebni temi, kot je na primer samozaupanje, dani miselni proces pomeni, da smo zgradili razumevanje o tem, kaj sploh je samozaupanje, kakšen notranji dialog potrebuje; pomeni, da samozaupanje zdaj znamo nadgraditi ali pa smo ga skozi celotni proces tudi že nadgradili. Urejenost naših misli (jasnost glede vsebine, vprašanj in odgovorov) nam zdaj pomeni, da točno vemo, kam pogledati, kaj nam je za storiti itd. – najsibo tema strokovna, karierna, ali pa osebna.
Produkt komunikacije je usklajenost. Komuniciranje je proces izmenjave pogledov ter s tem grajenja medsebojnega razumevanja in potencialno usklajevanja. Med seboj imamo milijone situacij, v osebnih ali delovnih prostorih, ko prihajamo do trkov. Trk pri tem pomeni čustveno reakcijo, ki lahko slabi odnose, pomeni tudi iskanje odgovorov oz. razumevanja situacije (pogosto to izvaja vsak posameznik zase) ter z vsem skupaj trošenje energije – prav s tem je lahko pomemben razlog za tisto pravo prokrastinacijo. Komunikacija je še kako produktivna dejavnost in bodisi medsebojno razumevanje bodisi usklajenost njena rezultata. S tem rezultatom vemo, kako razmišlja in kaj načrtuje drugi. Vemo, kako se bo drugi odzval na naše dejanje, in vemo, zakaj. Naša pričakovanja so bolj točna, naši odzivi ne tako turbulentni, cilji, načrti ter dajanja posameznikov pa morebiti tudi usmerjeni v skupno smer.
Prokrastinirajmo!
Če prokrastinacijo začenjamo razumeti kot vsakršno odlaganje osrednje dejavnosti, potem je moje sporočilo le: prokrastinirajmo! V resnici pa gre za zelo specifično opredeljeno obliko zamikanja izvedbe določene aktivnosti. Osebni premisleki in komunikacija, pa tudi aktivnosti, kot je načrtovanje v profesionalnih nalogah, pa so še kako produktivne dejavnosti in še kako pomembne za kakovost naših življenj.
Paradim 