Samozavest

Vsakdanja in enostavna, a vseeno menim, da gre za eno ključnih besed pri naslavljanju naše miselnosti in vedenja. Samozavest je zelo pogosta oznaka, radi jo pripišemo posameznikom in njihovem vedenju, a mislim da pogosto precej zmotno. Kaj mislim s tem?

Nedvomno pozitivna osebna moč

Samozavest je nekaj nedvomno pozitivnega. S podajanjem te oznake ciljamo na nek občutek osebne moči, ki ga zaznamo pri osebi. Navadno gre za vzorce vedenja, kot so naslednji. Oseba na primer jasno izrazi svoje mnenje, predstavi svoje osebne poglede; pove jih glasno, brez strahu in zadržkov. Športnik na primer v odločilnem trenutku vzame žogo v svoje roke in zaključi akcijo, s čimer pokaže veliko mero prepričanosti vase. Ali pa voditelj dogodka nasmejano ter z zelo sproščeno in naravno telesno držo gledalce pelje skozi dogodek, vključuje razne sogovornike in podobno. Slediti svojim pogledom, jih izraziti (deliti z drugimi) z občutkom naravnosti le-tega – gre za lastnosti, ki nam nedvomno pozitivno prispevajo k življenju. K temu po svoje vsi stremimo in prav je tako.

Meje samozavesti?

Zdaj pa malo razširimo pogled. Je ta opis samozavesti neomejen, popolnoma svoboden prostor? Kaj če ta oseba vztraja pri svojem ne glede na situacijo, ne glede na vpliv, ki ga ima s tem na druge, ali pa ne glede na splošne posledice svojih dejanj? Kaj če vztraja pri zmotnem mnenju? Kaj če z izražanjem svojega mnenja ponižuje druge okoli sebe?

Takšna podoba prinaša dvojnost. Pozitivne in negativne občutke. Kar nam je všeč – temu pravimo samozaupanje. Pomeni sposobnost nasloniti se na lastne misli in načine delovanja ter jim slediti. Kar nam ni všeč, pa je odsotnost nečesa drugega: na primer zavedanja sebe in ljudi okoli sebe ter sposobnost iskrenosti do sebe. Ključno vprašanje pri tem pa je, ali je to še vedno samozavest? Je ta oseba “samozavestna, vendar pa …”. Ali pa mogoče tej osebi manjka samozavesti?

V svetu, kjer je samozavest nekaj “nedvomno pozitivnega” in objekt stremljenja, je ta odgovor pomemben. V imenu ohranjanja samozavesti prihaja do neštevnih dejanj, ki se odmikajo od določenih temeljnih vrednot. Zato je samozavest (in njeno razumevanje) ena ključnih besed Paradima.

Komponente samozavesti

Samozavest je, najbolj na kratko, zavest o sebi. Samozavest je visoka, ko je slika, ki jo imamo o sebi (angl. izraz za to je preprosti self-image) karseda resnična. Ko imamo enkrat zgrajeno na takšen način, potem preprosto vemo, kdo smo: vemo, kaj pričakovati, ne zmoti nas, če nekdo nekaj takega tudi sam pri nas opazi, in v celoti to pelje v stanje, ko so pričakovanja bolje usklajena z doživetimi izkušnjami. Tako lažje sprejemamo izzive, smo lažje osredotočeni na sedanjost ter s tem tudi na rast in učenje.

Takšno samozavest gradi več komponent in sicer:

• Samozavedanje. Se zavedam, da v čustvenem zanosu razmišljam drugače, kot sicer? Se zavedam, kako moje vedenje vpliva na druge? Se zavedam svoje vloge v kolektivu? Se zavedam, da so moja prepričanja plod moje osebne zgodbe in niso splošna resnica (saj bi se ob življenju v drugem okolju razvila drugače)?
• Samozaupanje. Do cilja vedno vodi več poti. Samozaupanje pomeni sposobnost opreti se na svoje načine in svoje zamisli. Kot posledico prinaša to, da se v večji meri opremo no svoje lastne talente in znanja, na spretnosti in znanja v sebi (za nekatere mogoče vemo samo mi) ter razvijemo pot, ki nam je najbolj po meri.
• Samokritičnost. Pojem se nanaša na sposobnost karseda objektivnega vrednotenja našega delovanja. Naše ideje se včasih izkažejo kot ustrezne, drugič kot pa se razplete ravno obratno. Bomo negativne komentarje zvalili na druge ali bomo realno ocenili situacijo (in pogledali tudi v svoja dejanja)?
• Samoiskrenost. Iskrenost do sebe. Na primer, kaj je izhodišče mojih želja, mojih teženj? Ali druga oseba dejansko dela nekaj narobe ali pa me njena dejanja jezijo zaradi osebne nesigurnosti? Si lahko priznam stvari in tako samemu sebi jasno razkrijem realno sliko?
• Samospoštovanje. Vsaka podoba osebe ima v ozadju svojo zgodbo. Ne glede na to, kaj smo in kaj vemo o sebi, pri tem ni potrebe za negativen pogled. Samospoštovanje nam gradi pozitiven odnos do sebe in nam daje mirnost v izboljševanju na področjih, kjer želimo biti boljši.
• Samosprejemanje. Pomeni pozitiven odnos do tega, kar smo. Na primer glede tega, kaj nas v življenju zanima in kakšne imamo ideje o tem. Mirnost glede osebnih moči in dobrih odločitev, kot tudi glede zmot. Razumevanje, da smo preprosto ljudje, kot vsi drugi okoli nas.

Celostna zgradba

Nekateri se pri iskanju samozavesti striktno držijo recepta “zaupaj vase” (z nadaljevanjem: ne glede na vse) in to jih lahko pripelje do in tudi preko meje in v območje samovšečnosti. Ta izraz pomeni poudarjanje svojega oz. zaznavanje sebe kot superiornega ali vrednega več (kot preostali). Samovšečnost je odsotnost prave samozavesti oz. nekaterih njenih ključnih komponent. Je necelostna, nepopolna samozavest.

Samozavest, tista prava in “nedvomno pozitivna”, je celostna zgradba sestavljena iz več komponent. Ne opazimo je v moči ali mogočnosti, v dominanci ali herojstvu. Ni je v drznem vztrajanju pri svojem stališču ne glede na okoliščine in na vpliv na druge okoli nas. Najdemo jo v preprosti osebni mirnosti.

Zaključek

Osebna rast nekaj šteje. Bodimo natančni in s tem pravični. Bodimo kritični in necelostni samozavesti recimo necelostna. Samovšečnosti recimo samovšečnost in samozavesti samozavest. Zakaj? Da damo pomen in veljavo osebni rasti. Da damo pomen in veljavo spoštljivem vedenju. Da damo priznanje osebam, ki opazijo druge ljudi okoli sebe in jih upoštevajo pri izbiri svojih dejanj. In da v osebni navadi začnemo stremeti k izgrajevanju tista prave – celostne samozavesti.