Ob vsem poglabljanju v temo vodenja je postalo zelo običajno, da to temo še posebej pozorno zaznavam okoli sebe. Kot npr. pogovore o stanju na delovnem mestu, o odnosih, pa o tem, kako delujejo vodje. “Pri prejšnjem vodji mi je bilo vse veliko bolj udobno; zdaj ne smemo ničesar več reči ali se odzvati na predstavljene ideje. Ja … ta nova vodja je pač precej drugačnega značaja.” To je del besed, ki sem jih slišal iz pogovora o stanju na bližnji šoli.
Značaj opredeljuje le določen (v celostnem pogledu relativno majhen) del izvajanja vloge vodenja. Ne dopustiti besede drugim in se ne zanimati za mnenja, ideje, odzive … to preprosto ni stvar značaja osebe. Vodenje je (v svojem bistvu) delo z ljudmi in ukvarjanje z ljudmi. Vedeti, kaj ljudje vedo; vedeti, kako dojemajo nove usmeritve in kako bodo zato delovali pri delu; vedeti, ali vsi razumejo svojo vlogo oz. kje tičijo neusklajenosti; vse to so bistva vloge vodenja.
V našem delovnem prostoru smo še vedno močno ujeti v stari ali tradicionalni način sodelovanja. Vodje postajajo tudi tisti, ki v tej vlogi v resnici ne želijo biti (ne želijo delati z ljudmi). Kaj je razlog? Namesto kot profesionalna funkcija povezovanja in ustvarjanja delovnih pogojev (t. i. institucij pri delu) je vloga vodenja razumljena kot nadvloga: napredek kariere gre delavec, dober delavec, najboljši delavec in vodja, kar je napaka. In po tej napačni miselnosti želijo vlogo zasesti tisti, ki želijo biti več.
O treh podobah
Celoten razvoj pogledov na vodenje je širši oz. obširnejši (ta vsebina je na voljo v poglavjih o vodenju). V tokratni objavi želim na kratko, pa tudi malo poenostavljeno, izpostaviti tri podobe vodje. Vse so še vedno prisotne med nami: pravzaprav mislim, da je le redkokdo že prešel na tretjo oz. zadnjo od v nadaljevanju predstavljenih podob.
Podoba št. 1
Vodja je šef. Ko takšno miselnost ponazorimo z ilustracijo, vodjo postavimo na prestol in najverjetneje tudi na višjo lego, iz katere lahko ostro oko vodje nadzoruje vse dogajanje v okolici. Znanstveniki za ta čas pravijo, da je sposobnost vodje na druge vtisniti svojo lastno voljo. Um teh voditeljev pravi, da vedo in znajo bolje kot kdor koli drug; in to jih (poleg drugih virov) usmerja k avtokratskem ravnanju. Držijo se t. i. teorije X, ki pravi, da so ljudje na splošno leni ali nemotivirani, neželjni dela. Delovanje drugih je potrebno zato skrbno načrtovati in ga usmerjati, npr. s poznanima korenčkom in palico. Takšni vodje sami vedo, kaj je najbolje, in se odločajo (tudi) o delovanju in življenju drugih.
Podoba št. 2
Vodja in šef sta dve zelo različni podobi. Ko šef sestopi s prestola in stopi v linijo z ljudmi, ki jih vodi – takrat zares postane vodja. Vodja je vzor drugim, je najbolj motiviran in pripravljen za delo, na delovno mesto prvi pride in zadnji odide. Ljudi ne potiska v delo, temveč jim postavlja podobo, ki naj ji drugi sledijo; takšen vodja deluje na plemenit način, t. j. z zgledom. Um temu vodji pravi, da sledilci potrebujejo nekoga, ki jim bo pokazal pot in jih vodil naprej. Potreben je nekdo, ki bo oral ledino, drugi pa mu bodo nato sledili.
Podoba št. 3
Vodja in sledilci so partnerji. Biti sledilec in biti vodja pravzaprav ne prinaša pretirano različnih zahtev. Tako pri prvih kot drugih si želimo visoke motiviranosti, želimo si neodvisnega in kritičnega razmišljanja, proaktivnosti in iniciativnosti. Vsak opravi svojo vlogo, sledilce in vodje pa drugi uresničevanje skupnega poslanstva in vizije.
Vodja je nekdo, ki gradi platformo in omogoča drugim, da svoje delo opravljajo po svojih najboljših močeh. Biti vodja pomeni posebno in strokovno vlogo v organizaciji ali skupini – vodja mora imeti strokovno znanje in izkušnje pri vzpostavljanju kakovostnega delovnega okolja. Sposoben mora biti odstraniti ovire za kakovostno delo. Takšen vodja ne želi, da mu ljudje sledijo, temveč da se razvijejo po lastni poti; in sami postanejo odlični in zaupajo v lastno delo.
Zaključek
Podoba številka 3 ljudi opozarja na potenciale sodelovanja in na potenciale, ki obstajajo v ljudeh. Gre se za vodenje, ki je (najbolj poudarjeno) namenjeno aktivaciji človeških potencialov. Je pot do višanja motiviranosti, vključenosti, samoiniciativnosti; pot do tega, da nadzor zamenjamo z zaupanjem. Kot vsemogočne vodje, ki imate (pravi) odgovor na vse in izbirate dobre poteze ter vzravnano nosite odgovornost, vas bodo ljudje okoli vas zagotovo občudovali. Vendar pa je na drugi strani tu naklonjenost, ki se ustvari, ko ljudem zaupate in jih spodbujate, da sami sprejemajo odločitve in postanejo tisto, kar bi drugače dojemali zgolj kot (nedosegljiv) zgled.
Še vedno se nahajamo v situaciji, ko nadgrajujemo nadzor, razvijamo nadzorne sisteme in jih delamo vse boljše. In postajamo neverjetno sposobne gosenice. Lahko pa izzovemo svoje prepričanja, začnemo gledati na stvari z novega zornega kota … in postanemo metulji.
“Metulj je plod transformacije, ne pa boljša, izpopolnjena gosenica.”
Paradim 