Trenutno je pozna večerna ura na sončno nedeljo. skozi celoten dan, dolg dan, sta se mi v mislih poigravali dve sporočili, ki jih bom poskusil zdaj združiti v to eno skupno objavo. Tema so ponovno zvezdniki in vpliv, ki ga imajo na nas in na našo družbo.
Oris št. 1
Pri posredovanju sporočil si bom pomagal z dvema besednima orisoma oz. ilustracijama. Na prvi se izvaja tiskovna konferenca po tekmi lige NBA. Za mizo sedita dva igralca na tekmi poražene ekipe. Zaradi nekaj zaporednih slabih predstav se je že pred tekmo pojavilo več kritik; pri tem pa je bila posebej izpostavljena kritika poznanega analitika lige NBA. Novinar postavi vprašanje igralcema in posebej izpostavi trditve omenjenega analitika. Igralca se odzoveta z odgovorom.
Igralec številka ena pravi: Na te besede se ne bom odzval. Gre se za človeka, ki ga ne smemo jemati resno. Kaj je v življenju sploh že dosegel?! Je nergač in negativnež ter kritizira druge, ker sam nima ničesar za pokazati.
Igralec številka dve pravi: Nisem sledil kritikam ali kakršnim koli komentarjem. Mislim pa, da … preprosto verjamemo v to, kar počnemo. Mislim, da smo na dobri poti in da moramo samo vztrajati pri tem, kar počnemo. Sam verjamem v to.
Veliki zvezdniki so (seveda) ljudje, tako kot smo vsi drugi. Oba omenjena igralca sta velika zvezdnika lige NBA, in medtem ko igralec številka ena izkazuje trdno oz. t. i. optimalno samopodobo [za več o tem preverite poglavje o avtentičnosti], prvi igralec kaže krhko visoko samopodobo. Vsi se srečujemo s takšnimi človeškimi izzivi in vsi se lahko spotaknemo na ovirah na poti. Resnično samozavestna oseba se ne poslužuje poniževanja drugih, da izrazi svoje misli oz. predstavi svojo stran. Ne potrebuje tovrstnih izhodov, da ohrani svojo samozaupanje. Igralec številka dve je glede samozavesti v šibkem položaju in če se znajdete v takšni situaciji – poskusite tok obrniti v drugačno smer in ne posnemajte takšnega vedenja.
Oris št. 2
Druga situacija se odvija v učilnici ene od fakultet Univerze v Ljubljana. Pred časom sem tam delal kot asistent in pri enem od predmetov obravnaval teorije vodenja. Predmet je imel izbranih nekaj osrednjih ciljev, med katerimi je tudi sposobnost študentov, da kritično presodijo ter znajo razlikovati med različnimi pristopi k vodenju.
Pri izvajanju predmeta smo se ukvarjali tako s teorijami kot s praktičnimi primeri in za eno skupno srečanje sem pripravil izseke iz filmov, ki so prikazovali različne pristope k vodenju. Naloga za študente je bila jasna; da torej prepoznajo in poimenujejo pristop. In želja nas izvajalcev – da se pri tem naslonijo na lastno presojo ter karseda natančno in objektivno presodijo opazovano vedenje. Pokazalo pa se je nekaj precej drugačnega.
Pravilo v presoji je bilo, zgleda, precej preprosto: bolj kot je igralec na posnetku poznan, bolj demokratičen je izkazan pristop k vodenju. Namesto da bi se študenti naslonili na svoje znanje in kritično presojali vedenje, ki so ga videli na posnetkih, so v bistvu “prepustili zvezdnikom”, da postavljajo pravila ustreznosti in neustreznosti vedenja. Bolj kot kaj, je bilo važno, kdo dano dejanje izvaja. In kot kaže, veliki zvezdniki niso mogli narediti nič narobe. Videl sem misli oz. ume študentov, ki so jih zaslepili zvezdniki na zaslonu.
Zaključek
To besedilo je še ena puščica izstreljena proti zvezdnikom. Ali pa morda veliko bolj proti nam samim. Slavni so ljudje, kot vsi drugi. Ko govorijo, ne delijo resnice, temveč svoje (osebne) izkušnje in poglede. Če najdete navdih, ga vzemite. Vendar pa … ne posnemajte jih; uporabite svoj um! Gradite svoj način in svojo zgodbo.
Paradim 