Zakaj so pomembni delovni pogoji?

V zapisu o motivaciji sem že pisal o Hertzbergovi teoriji motivacije, iz katere vidimo, da se delovni pogoji delijo na higienike (povečujejo ali znižujejo nezadovoljstvo) in motivatorje (povečujejo ali znižujejo zadovoljstvo in motiviranost). To je že ena zmed pomembnih misli, ko preučujemo vpliv, ki ga ima stanje delovnih pogojev. Zadovoljni člani organizacije delajo kakovostno, poveča se stopnja inovativnosti in kreativnosti, nezadovoljni zmanjšajo svoj vložek, gradi se negativna delovna klima, so več odsotni, lahko pa tudi zapustijo organizacijo.

Problematika mednarodnega zdravstva

V tem zapisu se malo manj posvetimo splošni teoriji in gremo raje na področje zdravstva. Manyisa in van Aswegen (2017) sta v svojem prispevku Dejavniki, ki vplivajo na delovne pogoje v javnih bolnišnicah: Pregled literature (orig. Factors affecting working conditions in public hospitals: A literature review) preučevala zdravstvo v širšem mednarodnem kontekstu. Vključila sta tako razvite države kot države v razvoju in razločila šest glavnih (problemskih) tematik, ki opisujejo delovne razmere v zdravstvu:

1. Povečana ali povečujoča se delovna obremenitev
2. Podaljšan ali dolg delovni čas
3. Delo v izmenah (podaljšan delovnik in/ali neredne delovne ure)
4. Neustrezna (ali slaba) infrastrukture
5. Primanjkljaj osebja ali kadrovska podhranjenost
6. Proračunske omejitve

Med posledicami naštetih problematik med drugim naštevata: (a) povečanje prisotnosti hipertenzije, srčnožilnih obolenj, mišično-skeletnih obolenj, kroničnih vnetij, diabetesa pri zdravstvenem osebju, (b) nižanje kakovosti storitev in dehumanizacija bolnikov, (c) povečana odsotnost z dela (ti. absentizem) in odpovedi delovnih razmerij ter odliv osebja v zasebni sektor, (č) zmanjšano zanimanje za delo in zmanjšan priliv osebja, (d) izgorelosti in depresije, (e) nedohajanje napredka v medicinski tehnologiji, (f) povečano število poškodb, (g) povečano število napak pri delu, tudi napačnih diagnoz in predpisovanje neustreznega (napačnega) postopka zdravljenja, (h) družinski problemi, kot so disfunkcionalni zakoni in zmanjšanje časa preživetega z otroci in starostniki.

Tovrstni podatki so (verjetno kar vsakemu, ki se z njimi seznani) skrb vzbujajoči. Vseeno si jih vsakdo razlaga malo po svoje. Verjetno gre za kompleksen in medsebojno povezan splet dejavnikov, v katerem bi izboljšanje določenih elementov (pri nas se trenutno najbolj glasno govori predvsem o dodatnem kadru in povišanju plače) vplivalo tudi na ostale. Avtorja omenita podedovanost, zakoreninjenost ali ponotranjenost (angl. inherency) vzorcev (v danem primeru je to delo v izmenah), ki je lahko prav tako del problema (ki ga pri nas napovedani dvig plač zelo verjetno ne bo rešil). Meni ob tem na misel pride naslednje … in si bom dovolil en osebni razmislek. Ne kot predvidevanje, da poznam rešitve, ampak kot ponujanje svojega (morda tudi zgolj hipotetičnega) razmišljanja.

Osebni razmislek: meje človeka in negativni cikel

V intelektualno intenzivni panogi, tj. panogi, kjer je potrebnega veliko znana in je pomembna kakovost odločitev (torej, ni pomembno kolikokrat se odločiš, ampak kako dobro se odločiš v dani situaciji), ne more veljati načelo, da »več kot delaš, več narediš ali več ustvariš«. Poznamo meje človeka in po dostopnih podatkih lahko človeški možgani optimalno delujejo pribl. 4 ure dnevno; če nas zanima zadovoljivo delovanje, pa je ta čas malo daljši. Če ne dobimo potrebnega počitka in regeneracije (tu se začnejo faze izgorelosti), naša zmogljivost pade. In če še vedno vztrajamo preko meje, naša zmogljivost ponovno pade na nižji nivo. In tako naprej. Torej, ker ne upoštevamo omejitev človeka, znižamo zmogljivost delovanja.

Ta padec sicer ni tako zelo viden. Lahko npr. naredimo isto število obravnav in zunanje oko, ki vse skupaj opazuje, ne bo videlo razlike. V podrobnostih pa pri tem v resnici (tudi podatki tako kažejo) naredimo več napak: napačno branje rezultatov, napačna diagnoza, napačno določeno zdravljenje. Se pravi, za del bolnikov zdravstvena obravnava, ki so jo dobili (lahko) ni imela veliko smisla, delu bolnikov se je podaljšal čas v zdravstvenih ustanovah, del bolnikov je bil napoten na nepotrebne preiskave, ipd. Torej, pride do neučinkovitega dela (in porabe sredstev) in neučinkovitega unovčevanja tega kadra, ki ga (še) imamo na voljo.

Poznamo torej meje človeka, a gremo čez njih, ker naj »drugače ne bi šlo«. Če pogledamo sliko celovito in podrobno, menim, da lahko upravičeno dvomimo, ali ima vse skupaj kakšen učinek. Ko prestopimo meje, se začnejo napake in pride do neučinkovitosti. Poveča se stres, začne se izgorevanje, poveča se število bolniških odsotnosti, poslabšajo se razmere za delo, začne se odliv osebja. Potem še bolj prestopimo meje in cikel se pospeši. Osebne stiske poslabšajo ozračje oziroma klimo na oddelku in situacijo še poslabšajo.

Bi lahko postavili meje pred tem? Delali torej toliko, kot (en človek) lahko dela. Postavljanje takšnih mej bi za vključene pomenilo boljše delovne pogoje in verjetno k prihodu pritegnilo nekaj dodatnih zdravnikov. Takšna zasnova dela bi pomenila manjšo izčrpanost in manj osebnih stisk, s tem pa manj napetosti (energija pač povečuje zmožnost samonadzora in samoregulacije, izčrpanost pa jo zmanjšuje), izboljšane odnose in boljšo splošno klimo. Verjetno je jasno, da želim opozoriti na možnost obratnega, pozitivnega cikla v primeru kakovostnih delovnih pogojev. Če se pozitivni cikel zares zgodi, imamo več zdravstvenega osebja in povečano kapaciteto zdravstvenega dela.

Ostale rezerve, ki jih je potrebno najti, menim, se ne smejo iskati v prekomerni obremenitvi zdravnika, ker bi ta sprožila začetek negativnega cikla. Vprašanje, ki je tu na mestu, je to: katere naloge zdravniki vse trenutno opravljajo? In, dodatno, za kaj vse porabljajo svojo energijo? Drugo vprašanje zajema tudi zaznane osebne pritiske, ki so spodbujeni s strani mehkejših dejavnikov okolja (in lahko imajo izvor npr. v neurejeni komunikaciji, tudi npr. neobstoječem kanalu povratne informacije pri nekem delu, in rešitev v vzpostavitvi komunikacijske vloge). Tu je prostor za naslednja vprašanja: ali lahko katere od opredeljenih nalog reši ali nase prevzame digitalna tehnologija? Katere od teh nalog nujno potrebujejo zdravnika in zdravstveno osebje? Kaj lahko k izvajanju nalog in izpolnjevanju ciljev prispevajo druge vloge in kadri drugih (komplementarnih) strokovnosti? (Facilitativne ali podporne vloge imajo seveda v teoriji organizacije že davno potrjeno veljavo.)

Torej, lahko rešitve iščemo tako, da si kot osnovno premiso jasno postavimo dejstvo, da ima človek delovne meje, jih ne prestopamo in tako sprožimo pozitiven cikel? (Je to v bistvu način, da dosežemo teoretično maksimalno zmogljivost zdravstvenega sistema?) In da ostale rezerve iščemo v drugih smereh, v inovativnosti, povezovanju in vključevanju drugih strok ter podobno?

Zaključek

Zaključil bom s prispodobo iz športa – kolesarstva. V zadnjih letih se je spremljanje tega športa (z izjemnimi uspehi slovenskih kolesarjev) pri nas močno povečalo. Najbolj izpostavljene v svetu kolesarstva so tritedenske dirke: Tour de France, Giro d’Italia in Vuelta a Espana. V tem formatu tekmovanja dobimo številne etapne zmagovalce, glavna nagrada pa je zmaga v skupnem seštevku vseh etap.