Moja naslednja tema je idealizem. Če na hitro pomislim na razloge, zakaj je temo nujno vključiti v vsebino tega bloga, najdem dva glavna razloga. Prvi je, da je to le še en način, kako premagati ovire, kot so družbene obsodbe ali pričakovanja, in postati bolj svobodni v tem, kako razmišljamo in kaj počnemo. In drugič, menim, da je dobro za nas vse, da idealizem dobi svoje neokrnjeno razumevanje in mesto v družbi. Potrebujemo ga, da se lotimo problemskih tematik, da te dojemamo bolj kot izzive, da najdemo način, kako uresničiti elemente vsakdana, ki se vedno znova dokazujejo in kažejo kot pomembni. Seveda boste ob nadaljnjem branju bolje razumeli, zakaj.
„Ozračje cinizma“
Pred nekaj leti sem se odločil, da bom o tej temi prebral več. Da bi jo poskušal bolje razumeti. Na številnih mestih oziroma v številnih družbenih krogih so me označevali za idealista. Nisem zares razumel, kaj ljudje s tem mislijo (ker je bilo to premalo jasno in oprijemljivo), vedel pa sem, da je bilo to rečeno v negativnem ali kar ponižujočem tonu.
Ta negativni ton ali negativna podoba idealizma je povsem resnična. Če na primer pogledam v slovarje, lahko vidim naslednje opredelitve (ali negativne razlage):
- [oseba], ki vidi stvari na idealen način
- [oseba], ki verjame, da je mogoče doseči nedosegljivo
- [oseba], ki ne razume resničnega in možnega
- [oseba], ki se namenja doseči težko dosegljive ali nedosegljive cilje
Eno od prvih branj, ki se ga spomnim iz tistega časa, je bil prispevek Michaela Josephsona, ustanovitelja Josephsonovega inštituta za etiko iz Los Angelesa v Kaliforniji. Poudaril je, da „živimo v ozračju cinizma“. Opozoril je, kako idealiste opisujejo kot „ljudi, ki so izgubili stik z resničnostjo“, vendar je vse to le še en primer predsodkovnih predpostavk. O idealistih je pisal kot o tistih, ki se nikoli ne prenehajo boriti za tisto, kar jim je pomembno. Poleg tega je poudaril, kako lahko odprtost za idealizem spremeni naše dojemanje: realisti vidijo ovire kot razloge za umik, idealisti pa jih vidijo kot naravne dele procesa.
Vstop na področje filozofije
Seveda sem nadaljeval z raziskovanjem. Sporočilo, ki mi je kasneje najbolj ostalo v spominu, je bila razlaga s strani filozofov. V filozofiji spada tema idealizma pod krovni pojem teorij zaznavanja. To pomeni znanje o različnih načinih, kako lahko zaznavamo svet okoli sebe. To, kar vam v nadaljevanju prikazujem ali razlagam, izhaja s predavanja prof. Daniela Bonevca z Univerze v Teksasu v Austinu.
V filozofskem smislu imajo vsi predmeti dva sklopa lastnosti: primarne in sekundarne. Primarne lastnosti so realne, objektivne, lahko jih izmerimo v določenem trenutku. So lastnosti, kot so barva, trdota ali mehkoba, ali oblika predmeta. Sekundarne lastnosti pa so tiste, ki jih „naš um doda kot zaznane“. Na primer, kaj določen predmet pomeni, kaj lahko z njim počnemo, kako je bil narejen ali kako ga je mogoče spremeniti. To so vse stvari, ki jih lahko vemo ali se naučimo o predmetu.
V teorijah zaznavanja je idealizem na eni strani spektra, ki se na drugi strani konča z materializmom. Idealisti so usmerjeni na sekundarne lastnosti (t. j. vse, kar je povezano z umom), materialisti pa na primarne lastnosti (t. j. „vse se na koncu nanaša na nekaj materialnega“).
Kaj to pomeni?
Če si v mislih predstavljam dva prodajalca in eden opazuje množico, ponudi prvi izdelek, nato ponudi drugi izdelek, nato tretji in na koncu izbere tistega, ki mu je prinesel najboljši rezultat (imenujmo ga izdelek 2), potem je ta oseba materialist. Zakaj? Ker se osredotoča preprosto na to, „kako stvari stojijo“. Druga oseba temeljiteje preučuje situacijo, postavlja vprašanja, želi razumeti vedenje, želi poznati razloge itd. Morda ugotovi, da je v bistvu izdelek 3 najboljša izbira, če dodatno množici o njem zagotovimo nekaj dodatnih informacij. Ta druga oseba je bolj idealistična.
Na spletnem forumu, na katerega sem naletel, sem našel dobro misel, ki jo je podal uporabnik z vzdevkom Aquino: „idealisti so trdno prepričani, da je realnost sveta oblikovana s strani naših idej in naše volje“. Idealizem kot način dojemanja nas vodi k temu, da se bolj naslonimo na svoj um, ideje in znanje ter zaupamo v njihovo moč. Najpomembnejše je tisto, kar vemo ali kar se lahko naučimo o stvareh. Razumevanje nam prinaša možnosti, možnosti pa možnost izbire. Idealiste vedno zanimajo možnosti in potenciali.
Zaključek
Opisovanje idealističnega vedenja kot takšnega, ki nima stika z resničnostjo, je del ozračja cinizma. Seveda idealisti vidijo in opazijo svet okoli sebe – ravno tako kot materialisti (ali realisti). Vendar pa trdno verjamejo v stvari, ki so jim pomembne, in si vedno prizadevajo najti načine za njihovo uresničitev. Ovire so vedno razumljene kot naravni del procesa in v resnici ne pomenijo ničesar posebnega: naletite na oviro, se o njej nekaj naučite, jo premagate in nadaljujete svojo pot.
Nenehno slišim ljudi govoriti o tem, kako pomembni so delovno okolje in odnosi na delovnem mestu, vendar se vodje tovrstnih izzivov vztrajno otepajo. Zato menim, da moramo odvreči cinizem in očistiti sloves idealističnega vedenja. Če ga bomo razumeli in videli v bolj pristni luči, je lahko to (odločno sledenje ciljem, kot ga zmorejo idealisti) za mnoge od nas resnično vredno in pomembno.
Paradim 