Človeško telo ima značilnost, ki ji vzhodnjaki pravijo (telesna) modrost, bolj akademski izraz zanjo pa je somatska inteligenca. Da ne zaidemo v preveliko abstrakcijo tega sporočila – pomeni naslednje. Človeško telo deluje po določenih naravnih (t. j. prirojenih ali angl. innate) principih, po katerih je neprestano usmerjeno v doseganje optimalnega stanja. To stanje biologija imenuje homeostaza in v njem človeško telo (naše razmišljanje, delovanje mišic, naša prebava idr.) deluje najbolje možno. Ko je to optimalno stanje porušeno, telo začne pošiljati različne signale, s pomočjo katerih naj bi to ravnotežje ponovno vzpostavili.
Bodisi tej lastnosti rečemo telesna modrost, bodisi somatska inteligenca, bodisi jo imenujemo kot skupek principov delovanja človeškega telesa; lastnost je »na voljo« vsem. Točka v kateri se izkaže avtentičnost oz. neavtentičnost, je odnos do te lastnosti in signalov, ki jim imamo na voljo. Avtentična oseba vanje zaupa in jih razume kot informacije za lastno vsakodnevno odločanje.
Prevlada zunanjih signalov
Avtorji članka, na katerem gradim zapise o avtentičnosti (predstavljen je v prvem zapisu), so kot enega poglavitnih razlogov za nujo obravnavanja avtentičnosti sporočili naslednje: smo v skupnem izzivu premagovanja množice zunanjih pritiskov na to, kakšno naj bo naše vedenje. V razlagi sporočila tega zapisa začnimo z razlago nasprotnega stanja, t. j. negiranja notranjih signalov v stiku z zunanjimi.
Zelo značilen element tega nasprotnega stanja je fiksna (trdna, neprilagodljiva) podoba o tem, kaj želimo doseči oziroma kakšen želimo imeti določen del našega življenja. Zasledujemo to podobo, se naslanjamo na našo disciplino in na vsak način želimo doseči to podobo. Nadaljnja značilnost je, da v tem primeru notranji signali (kot je bolečina, utrujenost, bolezen, določeno čustvo ipd.) postanejo ovira, ki nam preprečujejo doseganje našega cilja. Do njih (lahko) razvijemo negativen, celo sovražen odnos (v angl. je izraz za to hostile attitude). Ko ne zmoremo doseči nekih ciljev, ki smo si jih postavili, tako utrujenost ali celo bolezen lahko razumemo kot osebno šibkost. In podobno.
Upoštevanje notranjih signalov
Sporočila o avtentičnosti nas opozarjajo na drugi del: to so notranji signali. Niso znak šibkosti, temveč so sporočila o tem, kako naše telo deluje, v kakšni situaciji smo trenutno (in kakšno breme si v resnici nalagamo) in tako dalje. Imamo možnost bodisi ohranjati fiksno sliko in se boriti s telesnimi signali, bodisi vključiti informacije, ki nam jih sporoča telo, in to sliko ustrezno prilagoditi. To je tisto, kar nas naredi varne pred večjimi zdravstvenimi tveganji in gradi t. i. osebno odpornost. Namesto boja s »samim sabo« svojo energijo usmerjamo v učenje o tem, kako lahko prilagodimo svoje življenje; v to, da vidimo, katere možnosti imamo. Raje torej spreminjamo okolje, v katerem delujemo, upoštevanje signalov telesa pa razumemo kot preprosto sprejemanje realnosti.
Človeško telo ima omejitve. Oziroma, povedano malo drugače, ima lastnosti in temu primerno potrebuje okolje z ustreznimi lastnostmi. Če začnemo z zelo enostavnim primerom, vemo, da delo v sedečem položaju telesu ne odgovarja. Čutili bomo bolečine v vratu ali hrbtu; torej bomo prejeli telesne signale. Tako smo začeli govoriti o prilagajanju (fizičnega) delovnega okolja in o t. i. ergonomiki. Na voljo imamo ergonomske stole, ki so bolj prilagojeni lastnostim in potrebam človeškega telesa. Pa mize, katerim lahko prilagodimo višino in tako nekaj dela opravimo sede in drugi del stoje (in ne ohranjamo določene prisilne drže).
Vendar pa je potrebno govoriti tudi o drugem delu. Človeško telo je izredno dovršena celota. Posamezni deli (tkiva, organi, sistemi) delujejo tesno povezano in tako nam telesni signali ponujajo tudi informacije o psihološkem in čustvenem počutju oziroma potrebah. Različne oblike izčrpanosti in izgorelosti, depresija in anksioznost so posledice neupoštevanja tovrstnih potreb. (Pri oblikovanju delovnih mest je to področje dobilo ime psiho-socialna ergonomika.)
Zaključek
Principi delovanja človeškega telesa so biološki. Naše potrebe so biološkega izvora. Avtentičnost nagovarja, da pozornost in energijo iz notranjega bojevanja usmerimo v grajenje človeški naravi (ter našim osebnim lastnostim) bolj ustreznega življenjskega (tudi delovnega) okolja. Raje kot zaustavljati lastne signale spremenimo navade in ustaljene načine ter poiščimo način razmišljanja in odnosa do sebe, način komuniciranja in delovanja v odnosih, način dela in delovne razmere, tudi samo izbiro organizacije oz. podjetja, v katerem delamo, da bodo ti bolje ustrezali človeški naravi.
Za avtentične osebe je značilna t. i. ponotranjena ali (s tujko) internalizirana regulacija. To pomeni, da pri izbiri lastnega delovanja in sprejemanja odločitev veliko prostora dajejo notranjim signalom. Prav tako veljajo za izrazito motivirane, naklonjene stalnemu učenju in spremembam. Vir tega je ne le zasledovanje ciljev, ki so jim osebno blizu in jih motivirajo, temveč tudi to, da prihranijo energijo, ki jo ne- oz. manj avtentične osebe porabijo v bojevanju s samim seboj.
Paradim 