Najverjetneje smo vsi že slišali: bistvo zdravstva naj bodo bolniki. Ali pa v ospredju zdravstva naj bodo pacientove potrebe. Podobno velja tudi kje drugje: bistvo šolstva naj bodo učenci in bistvo delovanja (lokalne) javne uprave naj bodo prebivalci posamezne (lokalne) skupnosti. Vendar pa ne smemo pozabiti naslednjega: bistvo za vodjo v zdravstvu naj bodo zdravniki, bistvo za vodjo v šolstvu naj bodo učitelji in bistvo za vodjo v javni upravi naj bodo zaposleni v javni upravi (vzeti so zgolj reprezentativni izrazi, ki naj označujejo vse zaposlene v zdravstvu, šolstvu in javni upravi). To je bistvo t. i. uslužnega vodenja.
Začetki
Začetnik tega modela vodenja je Robert Greenleaf. V letu 1970 je napisal esej Sluga kot vodja, ki je sprožil nekakšno gibanje za razmah uslužnega vodenja. Nekaj let je beseda o tem napredovala in nato potihnila. V zadnjih letih smo priča novem razmahu in beseda je ena izmed najpogosteje omenjenih v raziskovalni sferi področja vodenja. Model je dobil svojo znanstveno opredelitev (kaj torej ključno in nedvoumno opredeljuje ta model vodenja) in kontekstualno umestitev (kdaj je vodenje ustrezno in prinaša želene rezultate) ter se razvija dalje kot eden ključnih sodobnih pristopov k vodenju.
O modelu
V modelu uslužnega vodenja vloga vodje pripada osebi, ki želi in je pripravljena pomagati drugim. To je namreč osrednje poslanstvo in odgovornost te vloge. Potrebna je oseba, ki je pripravljena zavreči tradicionalno podobo vodje v središču pozornosti in deluje z ustvarjanjem priložnosti za druge in z iskreno skrbjo za njihovo počutje in razvoj. Hkrati ta vloga še vedno pomeni vlogo vodje, torej nekoga, ki artikulira (ubesedi in širi) skupno poslanstvo in vizijo.
V znanosti opredelitev tega vodenja postavlja tri ključne prepoznavne točke. Uslužni vodja je namreč vedno 1) orientiran na druge (t. j. značilnost motiva), 2) se izkazuje v odnosu ena-na-ena s prioritetnim statusom sledilčevih potreb (t. j. način delovanja) in 3) reorientiranje izkazane skrbi navzven (t. j. miselnost v delovanju). Prva točka naslavlja predvsem odnos do sledilcev, tretja pa skrbno ravnanje za preživetje organizacije in odgovorno ravnanje do širše skupnosti).
Kontekst ustreznosti
Uslužno vodenje je orientirano v skrb. Ugotovljeno je, da se najbolje izkaže v panogah, ki imajo same uslužno naravo. Izpostavljene so šolstvo, zdravstvo in javna uprava. V praksi se izkaže, da skrb vodje za sledilce prinaša skrb sledilcev za stranke (poslovno-organizacijski izraz, ki v našem primeru zajema učence, bolnike in prebivalce dane skupnosti). S tem se dvigne kakovost izvajane storitve, prav tako pa je prepoznana večja skrb za opremo organizacije, manjša potrošnja materiala in podobno (ter s tem znižanje tovrstnih stroškov).
Vsi, ki ste brali že predhodne zapise v tej kategoriji, boste verjetno opazili tudi druge dejavnike organizacijskega okolja, ki dobro spadajo zraven. Od premika odločitvenega stila od samoodločanja vodje k delegiranju odločitev, do sledenja trenda opolnomočenja (tako zagotavljanja pristojnosti, kot tudi usposabljanja in deljenja vseh informacij potrebnih za opolnomočitev), do zasledovanja večje agilnosti organizacije (t. j. sposobnosti odgovarjanja na številne in raznolike izzive), večanja bazena, iz katerega črpamo zamisli in rešitve za razvoj, ter podobno.
Epilog
V tem zapisu omenjene javne službe, predvsem pa zdravstvo, so deležne številnih kritik ravno kar se tiče samega bistva njihovega delovanja in obstoja: bistvo zdravstva naj bodo bolniki in v ospredju potrebe bolnikov. Občasno odprem tudi sekcijo komentarjev pod kakšno novico, ki pa so navadno polne žaljivih komentarjev. To je težko spremljati ob poznavanju veliko oseb, ki pri svojem delu pogosto vlagajo nenormalne napore in sprejemajo nenormalne žrtve. Eno slabo dejstvo je, da napori sami po sebi, lahko še tako veliki, le gasijo požar in ne spreminjajo sistema. Preobrazba teh sektorjev namreč ni mogoča brez tovrstnega (opisanega) premika v organizacijsko-vodstveni shemi ali modelu. Uslužne organizacije potrebujejo uslužne voditelje.
Velja omeniti še eno. Uslužni vodje so orientirani navzven, k drugim. Tovrstno orientiranost takšen odnos vodje promovira tudi pri drugih članih organizacije – npr. orientiranost k bolnikom. Tako vsi tisti, ki se ravnajo po načelih uslužnosti, kot drugi, ki prehajajo iz tradicionalno končnih ali zaprtih delavskih vlog k bolj odprtim (enakovrednim in) partnerskim vlogam, morajo v mislih ohraniti tudi skrb zase. Raziskava, ki sem jo izvedel s 100 srednješolskimi učitelji, je pokazala, da posamezniki z uslužnim pristopom manj časa posvetijo razmišljanju in skrbi zase; to je potrebno uravnotežiti. In, seveda, ko je vodja odgovoren za druge, so drugi odgovorni za rezultate.
Paradim 