Kako zaživeti avtentično?

Zapisi o avtentičnosti so v nekaj bistvenih točkah predstavili, kaj pomeni živeti ali zaživeti avtentično. V tem sedmem zapisu se najprej lotimo kratkega povzetka.

Pogled nazaj: Zaživeti avtentično

• Živeti avtentično pomeni slediti (lastnem, osebnem) samoizpolnjevanju. Želimo se spoznavati in ugotoviti, kaj nam največ pomeni, kakšne rezultate osebno smatramo za uspeh, kaj nas dela zadovoljne, kaj nam daje energijo in tudi kaj nas izčrpava ter podobno. Želimo si zasledovati osebne cilje in razvijati življenje, ki je skladno z našimi osebnimi prepričanji in vrednotami.
• Avtentičnost kot takšna je slog življenja. Ne gre se za opravilo ali en zadan cilj, saj pomeni razvoj točno določenega (in pozitivnega) odnosa do notranjega doživljanja, do signalov telesa in do sebe v celoti. To je osnova za razvoj razmeroma trajnih pozitivnih občutkov, kot so motiviranost, zadovoljstvo, umirjenost (zaradi česar se tudi tema avtentičnosti uvršča na področje pozitivne psihologije), in grajenje osebne trdnosti in odpornosti.
• Temelj tega sloga življenja je (samo)zavedanje. Avtentična oseba se pozna in razume. Kot je dejal C. G. Jung, »(takšna oseba) ni to, kar se ji je zgodilo, temveč to, kar se odloči biti ali postati«. Gre za življenje v slogu razsvetljenega človeka, ki se uči o vseh delih in področjih svojega življenja in se zavestno usmerja proti temu, kar želi postati.
• Razvoj se začne s t. i. sprožilci, ki sprožijo proces samoraziskovanja. Življenja, ki je karseda ustrezno naših osebnim lastnostim (in zato naravno, lahkotno) ni moč zgraditi brez poznavanja samih sebe. Posvečanje temu procesu se lahko zgodi s pozitivnimi sprožilci (stik z avtentično osebo, izobraževanje o tem področju, napredovanje na delovnem mestu, potovanje v novo kulturo, ki nam daje nov pogled na nas same, itd.) ali negativnimi sprožilci (bolezen, smrt bližnjega, finančni zlom itd.). Pozitivni pri tem na nas delujejo z navdihom, negativni pa bolj v obliki prisile.
• Kot značilnost smo opisali optimalno samopodobo. Ta izhaja iz visokega samozavedanja in samosprejemanja. Torej: vemo, kdo smo, hkrati pa to tudi sprejemamo. Samosprejemanje pomeni pozitiven odnos do naših lastnosti (moči in slabosti) in ne pomeni, da se bomo s tem ustavili v razvoju ali učenju. Ravno obratno, je osnova za (visoko) objektivno sprejemanje in interpretacijo informacij (tudi kritik), s čimer našo osebno rast in razvoj le še okrepimo.
• Zadnjo širšo lastnost imenujmo z naslednjim: avtentična dejanja. Avtentična oseba je zavezana k spoznavanju in predstavljanju prave, resnične podobe. Do lastne podobe goji pozitiven odnos in je zanjo (trdna) informacija za boljše odločanje. V odnosi z drugimi in v lasnih odločitvah je ne želi negirati, temveč se pri tem pokaže v svoji resnični podobi. Raje kot sebe prilagaja svoje odločitve in gradi sebi bolj ustrezno življenje. Osebne vrednote, prepričanja, cilji idr. so glavni usmerjevalci odločitev (kar kot lastnost nosi izraz internalizirana ali ponotranjena regulacija).

Kako zaživeti avtentično?

Zapisana vsebina torej predstavlja pojem in samo idejo (psihološke) avtentičnosti. Danes je pomembna za uspešno spopadanje (kot protiutež) z višjimi oziroma visokimi zunanjimi pritiski in grajenje omenjene osebne odpornosti. Prav tako je dober način za grajenje razmeroma trajnega in stabilnega zadovoljstva. V odnosih je način za grajenje zaupanja in doseganje večje povezanosti ali globljih odnosov. Kaj pa naslednje vprašanje: kako se tega lotimo? Odgovor ne bo recept (v delovanje teh zares ne verjamem), pač pa nekaj vpogleda na to področje.

Pravilna razlaga življenjskih dogodkov

Kako si razložimo nek neuspeh? Kaj je bilo »krivo«? Kaj je šlo narobe? Zakaj rezultat ni bil takšen, kot smo si želeli? Kako pristopiti k naslednjem podobnem izzivu? Tematika tega je vsebina v tem, KAKO si razložimo življenjske dogodke. Če želimo iti v smeri avtentičnosti, ni dovolj kopičenje življenjskih dogodkov, temveč je enako pomembna ustrezna interpretacija.

Kot prvega tukaj omenimo izraz refleksije oz. samorefleksije. Ko smo v samem dogodku, ga doživljamo čustveno. Smo npr. pod različnimi pritiski, različnimi vplivi in drugimi dejavniki, naša obravnava dogodka pa je avtomatična in podzavestna. Refleksija poudarja pomen tega, da dogodke obravnavamo tudi z nekolikšno oddaljenostjo in manj obremenjenim razmišljanjem. Po dogodku se v mislih npr. še enkrat sprehodimo skozi dogodek in razmislimo, »kaj se je zares pri tem vse zgodilo«.

Gremo še korak dalje in prikaz podobnega v malo drugačnem okviru. Ko smo mladi, predvsem ko smo v zgodnjih otroških letih, dogodke doživimo bolj čustveno in pretežno bolj na nezavedni ravni. Ogromno dogodkov iz otroštva tako (lahko) nima ozaveščene razlage – in ravno s tem se ukvarjajo psihoterapevti, ki delujejo po metodi psihoanalize. Z njimi se pogosto sprehodimo po spominih v otroštvo, da na nekatere bistvene dogodke pogledamo znova (z bolj odraslim, zavednim razmišljanjem) in si, tako rekoč, svojo zgodbo zapišemo na novo. S tem si na novo razložimo lastne dogodke, na novo opredelimo tudi naše osebne lastnosti in sposobnosti ter našo lastno podobo (in prebijamo omejitve, ki smo si jih morebiti postavili).

Vdih in izdih … in ponovno

Ima pri vsem, čemur so namenjeni ti zapisi, kakšno vlogo tudi meditacija? Osebno sem mediacijo ob prvem spoznavanju doumel kot dihalno tehniko. Kot način, s katerim se posvetiš dihanju, na ta način telo primerno preskrbiš s kisikom in ga umiriš. Po možnosti zraven čimbolj izprazniš svoje misli (ali jih včasih kar zablokiraš in ne pustiš, da bi motile tvoj mir). No, to je bilo kar precej zgrešeno razumevanje.

Se lahko 10 minut, 20 minut ali več posvetite vdihu in izdihu? Vas bomo kakšne misli vmes presenetile, prestrašile, povlekle v neko aktivnost, ali boste lahko ostali pri vdihu in izdihu? Meditacija je tehnika grajenja samozavedanja in samosprejemanja. Torej zavedanja tega, kakšne misli in druga doživljanja imamo v sebi ter sprejemanja teh misli. Z notranjim doživljanjem se ne borimo, temveč je za nas objekt, s katerim se učimo o sebi. Misli ne blokiramo, temveč jih pustimo takšne, kot so.

Avtentični načini

Še skok na zadnjo tematiko. Zgrajena je na temelju, ki pravi: vse poti vodijo v Rim. Ko je bil Rim in Rimska država središče sveta, ki je tudi bila sama arhitekt večine tlakovanih trgovskih poti, je veljalo, da »vsaka pot slej kot prej pripelje v Rim«. S procesom samoraziskovanja zgradimo samozavedanje. Potem sledi samosprejemanje, ki označuje grajanje pozitivnega odnosa do vsega tega, kar smo. Naslednja nadgradnja je izpolnjevanje tega z dejanji – avtentičnimi načini.

Kako bi jaz izvedel oz. izvedla neko dejanje ali pa izpolnil oz. izpolnila neko nalogo? Vedno je pri tem možnih več poti in več načinov. Kakršen koli je naš slog in naše preference, je potrebno zgolj to, da izberemo ta naš način in ga negujemo (razvijamo, pilimo) tako dolgo, dokler se ne sestavi v zaokroženo celoto. Avtorji različnih idej in sporočil imajo npr. različne osebne značilnosti in preference. Nekateri se naslonijo na svojo sposobnost in strast do pisanja in napišejo knjigo. Drugi na nagovarjanje množic in se podajo v javno nastopanje. Tretji dodajo digitalno ustvarjalnost in ustvarjajo videovsebino.

Pred vodenjem sem se ukvarjal z raziskovanjem vsebine talenta in doseganja uspešnosti. Na uspešnost vpliva zares veliko dejavnikov in ocenjevanje talentiranosti drugih je zares zahtevna naloga. Področje pozitivne psihologije (na katerem smo z vsemi temi zapisi) prepoznavanje talenta povezuje s tem, da obstoj talenta dobro kažejo pozitivni občutki, ki jih izvajanje neke dejavnosti sprosti. Sledenje osebnim preferencam in lagodju pri izvajanju nekih aktivnosti je torej lahko zelo ustrezen način, da najdemo pravilno obliko zase. Vedno potem velja vztrajanje, negovanje in razvoj, na koncu pa … vas vedno čaka prihod v Rim.

Zaključek

Sklop zapisov se s tem zaključuje. Tematika je široka in bi se dalo o njej napisati še veliko več, so pa ti zapisi namenjeni in ošiljeni za to, da vam predajo osnovno sporočilo o tem, za kaj se gre pri avtentičnosti, in vas morebiti navdihnejo h grajenju bolj ozaveščenega, zadovoljnega in odpornega življenja, k cenjenju lastnih vrednot in uspešnem grajenju življenja, ki jih bo tudi izrazilo. Ne samo za vse vas kot posameznike; tudi za nas kot skupnost bi to pomenilo veliko.