Zakaj govoriti o samopodobi? Vsebina avtentičnosti razlaga, da je samopodoba lahko zgrajena po dveh (precej znatno) različnih poteh. In da se to povezuje s tem, kako neka oseba sprejema informacije. Ko je ta zgrajena po eni poti, lahko oseba (razmeroma visoko) objektivno sprejema informacije, tudi kritike o sebi in svojem delu (čemur teorija pravi uravnoteženo procesiranje). Ko je zgrajena po drugi poti, se oseba brani kritik in za prejete informacije išče način razlage, ki zanjo ne bo kritičen ali jo postavil v slabo luč. Gre se za razliko med tem, ali se lahko iskreno pogovarjamo npr. o stanju, v katerem je neka organizacija ali oddelek, o napakah, ki smo jih naredili, ali izboljšavah, ki jih želimo, o tem, da želimo določene spremembe in jih potem tudi zasledujemo. (Enako velja tudi za osebne odnose.) Osebno mi številne izkušnje (iz prve ali druge roke) govorijo, da tukaj leži veliko priložnosti, neizkoriščenega potenciala in izgubljene, zapravljene motivacije posameznikov, ki bi si npr. želeli sprememb in premikov na bolje v danih delovnih okoljih.
Dve obliki samopodobe
Pri obeh oblikah samopodobe, ki ju bom predstavil, ne želim govoriti o »osebah z eno in osebah z drugo obliko.« Res se eni pretežno (bolj redno, frekventno) nagibamo k eni, drugi pa k drugi, vendar pa nihče ni imun na to, da ga neka situacija ali nek izziv povleče v nasprotno smer. Ozaveščanje (znanje, poimenovanje teh elementov) tu seveda pomaga. Znanje in um v nasprotju s čustvenim doživljanjem imata (bolj) stabilno podobo in sta temelja za prenos te stabilnosti v življenje.
Prvi obliki (visoke) samopodobe pravimo optimalna samopodoba (ali angl. optimal self-esteem). Glavna značilnost te pravi, da je zgrajena na pristni, resnični sliki o sebi; takšni, ki jo lahko vzdržujemo in pokažemo vedno znova. Druga oblika je t. i. krhka visoka samopodoba. Slednjo gradimo na zunanjem mnenju in priznanju ter od nas zahteva neprestano doseganje nekih standardov (recimo rezultatov, uspehov).
Optimalna samopodoba
Optimalna samopodoba je rezultat ali produkt avtentičnosti. Torej splošne želje in pristopa, v katerem želimo spoznavati »originale«, pristne in resnične podobe. Tovrstno samopodobo zgradimo takrat, ko smo usvojili zavedanje o tem, kdo smo (recimo, po neki dani plati, ki nas zanima), in tudi, zakaj smo oziroma kaj nas je oblikovalo na ta način. V teoretičnem izrazoslovju smo zgradili dvoje: samozavedanje in samosprejemanje. O sebi imamo torej povsem čisto in realno samopodobo, ki jo bomo brez težav kazali in vzdrževali vsak dan znova.
Spreminjanje in rast (kljub zapisanemu) ostajata naravni značilnosti vsake osebe. Avtentična oseba si v rasti postavi svoje lastne (temu lahko rečemo notranje) standarde. Povsem enostavno rečemo, želi si vedeti, kaj je pomembno njej in ne nekem ožjem ali širšem krogu družbe. Želi si razumeti, kaj jo motivira, dela zadovoljno, kaj ji gre dobra in v čem je lahko ter tudi želi biti uspešna, kaj želi dosegati itd. (V širšem pomenu to opisuje izraz ponotranjeno uravnavanje ali s tujko internalizirana regulacija).
Obstaja še druga značilnost, ki se ji reče motiv samoverifikacije. Osebno ta del vidim kot del, za katerega bi širša družba redko pritrdila, da pripada osebi z visoko samopodobo. Če izraz malo bolj poslovenimo, gre za »samopreverjanje«. Ne želimo sami sebe prepričevati in prepričati, da smo zrasli in dosegli uspeh, temveč se želimo prepričati, da smo prišli na želeno točko. Spet, kot vidite, ne želimo »zlagane« slike, temveč nas zanima le pristna, prava podoba.
Krhka visoka samopodoba
Ta oblika samopodobe je zgrajena drugače. Pod določenimi pritiski (npr. drugih oseb, pa tudi časa, obveznosti) ne želimo priznati npr. določene napake, lastne slabosti, lahko tudi čustva. V našem razmišljanju začnemo zato iskati nove načine razlage situacije, razlage določenih dogodkov, s katerimi bi se temu priznanju lahko izognili. Sproži se tisto, kar poznamo pod izrazom obrambni mehanizem. Gre se za odmikanje od resničnosti in za željo doseči višjo samopodobo po tej opisani krajši poti.
Dve značilnosti, ki sta opisani v prejšnji točki (poudarjeni s krepkim tiskom) imata tu drugačno podobo. Za prvo opisano obliko samopodobe je značilno uravnavanje po osebnih ali notranjih kriterijih, medtem pa je za krhko visoko samopodobo značilno sledenje zunanjim kriterijem. Če so prvi razmeroma trajni in stabilni, pa za druge velja lastnost večje naključnosti. To pomeni, da so lahko v neskladju s tem, kar je pomembno nam osebno. Začnemo zavračati naša osebna prepričanja, vrednote in druga notranja vodila. Zmanjšujemo zaznano lastno vrednost. In v lastni samopodobi smo odvisni od (naključnega) odziva ter potrditve zunanje okolice. (Teorija temu pravi kontingenčna ali naključna samopodoba).
Motiv samopoudarjanja in samopromocije. Medtem ko optimalna samopodoba v delovanje prinaša težnjo k prepoznavanju resnične narave, krhka visoka samopodoba prinaša težnjo k ohranjanju te zaznane visoke samopodobe. Ko v odnose in komunikacijo vstopamo s takšno težnjo, to pomeni našo pripravljenost ukriviti podatke v našo korist oziroma v korist doseganja našega namena (čemur v širšem pravimo manipulativna komunikacija).
Zaključek
Vzgibi, ki so opisani v tem zapisu, so podzavestne narave. Ko je osebna samopodoba zgrajena po različnih poteh ali načinih, potem tudi ta podzavesten, avtomatičen odziv poteče različno. Vendar pa ta razlika nikakor ni zanemarljiva. Avtentičnost je zavezanost k spoznavanju resničnosti. Za posameznika to pomeni odpiranje osebnih potencialov in premagovanje omejitev, za skupnost pa tisto pregovorno »nalivanje čistega vina« in možnost pogovarjanja o stvareh, ki nas motijo, ter s tem tudi spreminjanja v smeri, ki jo želimo. Gre za eno od pomembnih lastnosti, ki avtentičnost postavljajo kot enega ključnih pojmov sodobnega časa.
Paradim 