Avtentično vodenje

Zadnja dva zapisa, o uslužnem in transformacijskem vodenju, spadata v zadnji, najsodobnejši korak v razvoju pogledov na vodenje. Spadata namreč v pogled, po katerem je vodenje odnos, ki obstaja med vodjo in sledilcem (namesto set dejanj, ki jih vodja stori sledilcu). Odnosni ali relacijski pogled se  je razvil, ko so se raziskovalci usmerili v raziskovanje vprašanja, kako zgraditi delovanje v okolju, ki se spreminja hitreje, kjer je potrebnih več reakcij, premikov in sprememb; ki je, v eni besedi, kaotično. Ugotovili so, da je potrebno večje vključevanje vseh članov, da mora organizacija delovati ne kot stroj, temveč kot (živalski) organizem in z razvojem misli je nastal pojem agilne organizacije (hitre, spretne, odzivne).

V tem zapisu pa se posvečam še nekoliko mlajši zamisli o vodenju. Velja za pogled, ki je še v točki razvoja in še v točki oblikovanja same ideje. Problem, ki je sprožil razvoj te misli o vodenju, so etični škandali (kot ilustracijski primer se pogosto prikaže laganje delničarjem in splošno prikrivanje informacij v podjetju Enron), v široki razlagi pa gre za odgovor na vsa dejanja vodij, ki pri sledilcih vzbujata strah in negotovost. Rešitev problema je bila najdena v t. i. avtentičnem vodenju.

O modelu

Avtentičnost bi v pogovornem reku lahko opisali z »biti to, kar si«. Vendar pa ni tako zelo preprosto. Biti to, kar si, ima več pomenov in ne pomenijo vsi avtentičnega ravnanja, kot ga predvideva ta model. Ne pomeni, na primer, oklepanja določenih ravnanj, vzorcev vedenja, niti vrednot. Pristnost in originalnost, kot jih predvideva avtentičnost, slonita na nekaterih točno določenih temeljih. Predstavljam ju v dveh slikah (vir obeh je delo avtorja Petra G. Northousea Leadership Theory And Practice [sedma izdaja]. Sage, 2016).

Slika 1

Prva slika naslavlja značilnosti avtentičnih vodij (avtor Bill George). Našteva naslednjih pet:

1 Namen in strast. Strast v angleškem jeziku poimenujejo s passion. Ista beseda označuje tudi drug pomen – tisto, čemur v slovenskem jeziku pravimo pasijon (kot trpljenje). Imeti strast do nečesa, pomeni, da imamo v sebi globoko zakoreninjen interes do nečesa. Izhaja iz našega osebnega življenja, izkušenj, doživetij. Veliko o tem pove tudi primer preučevanja razvoja zavezanosti in ugotovitve, ki jih je prineslo preučevanje vedenja rac. Za majhne račke je značilno, da sledijo svoji materi in za njo hodijo v vrsti. Če jim na to pot postavimo ovire, če se torej morajo boriti in premagati te ovire, da ohranijo stik, se njihova navezanost vse bolj krepi. Bodisi strast razvijemo s premagovanjem ovir na poti do neke želene stvari, bodisi se na ta način obstoječa strast krepi, gre za tisto, kar v osebi ustvari jasnost in trdnost namena, ki je prva predstavljena lastnost avtentičnih vodij.

2 Vrednote in vedenje. Ko pride čas preizkusa, se avtentični vodje ne oddaljijo od svojih vrednot oziroma jih ne opustijo, temveč jih v tovrstnih situacijah krepijo. V opisovanje te lastnosti bomo pogosto slišali prispodobo o moralnem ali notranjem kompasu in njegovem uravnavanju. Avtentični vodja pozna svoje vrednote in z njimi usklajuje svoje ravnanje.

3 Povezanost in odnosi. Ta značilnost pomeni sposobnost odpreti se drugim v odnosi, pokazati svojo notranjost in razviti (trdnejšo) povezavo oziroma povezanost. Zaupanje se v skupini ali skupnosti zgradi skozi vzajemno razkritje, spoznavanje osebnih zgodb. Osebna odprtost vodje je dober vzor in dober začetek, ko želimo zgraditi tovrstno bližino in povezanost.

4 Doslednost in samodisciplina. V stilu dolgoprogašev samodisciplina avtentičnim vodjem omogoča, da ostanejo osredotočeni na zastavljeno smer. Dosledno se vračajo k bistvom, so v ravnanju predvidljivi in tako drugi vedo, kaj od njih pričakovati. Delovanje organizacije je redno jasno »na pravi poti«, kar pri vključenih ustvarja občutek varnosti.

5 Srce in sočutje. Avtor modela postavlja trditev, da se vodje naučijo avtentičnosti, ko se naučijo sočutja. Avtentični vodja mora biti občutljiv na stiske in težave drugih, odprt glede svoje zgodbe in pripravljen pomagati drugim.

Slika 2

Sestavni deli avtentičnega vodenja zajemajo postopek samospoznavanja in tri načine vedenja (t. i. samoregulacijsko vedenje), s katerimi to samopoznavanje lažje izkažemo in se nanj naslonimo v stiku z drugimi:

1 Samozavedanje. Prvi sestavni del je (miselni) postopek, v katerem posameznik spoznava samega sebe. Gre se za premišljanje o lastnih vrednotah, identiteti, čustvih, motivih in ciljih, ki ima rezultat v boljšem oprijemu tega, kdo smo, kako delujemo in tudi, zakaj.

2 Ponotranjena moralna perspektiva. Ta del samoregulacijskega vedenja naslavlja prepoznavanje zunanjih pritiskov bodisi na naše odločitve bodisi na naše vedenje. Z ustvarjenim (večjim) razumevanjem samih sebe želimo, da se to razumevanje lahko odrazi v našem vedenju. Prepoznavanje zunanjih pritiskov je en način, da ohranimo vedenje skladno z lastnimi vrednotami in notranjimi moralnimi standardi.

3 Uravnotežena obdelava. Potrebno je, da smo lahko odprti o naših osebnih pogledih in hkrati objektivni v upoštevanju pogledov drugih. Za ta rezultat je potrebno, da znamo informacije predelati objektivno, da mnenja drugih raziščemo pred sprejetjem odločitve in da se izogibamo pristranskosti (ali favoriziranju).

4 Transparentnost v odnosih. Zadnji sestavni del avtentičnega vodenja poudarja pomen odprtega komuniciranja in odkritosti v odnosu z drugimi. Želimo izražati samega sebe (tisto, kar vemo o sebi) in to narediti na ustrezen način. Pri razvoju naše avtentičnosti, posebej pri ohranitvi v stiku z drugimi, je pomembna naša komunikacijska spretnost. Tehnike kot je asertivna komunikacija nam pomagajo k boljšem (in varnem) postopanju na tem področju.

Zaključek

Avtentično vodenje najbolj nazorno od vseh kaže, zakaj in kako je vsebina vodenja ne le vsebina o vodenju ljudi, temveč tudi vsebina o osebni rasti in razvoju. Na tem blogu je že bilo predstavljeno delo Razumeti vodenje (angl. Understanding Leadership) avtorjev McManus in Perruci. V sklepnem delu te knjige avtorja postavita vprašanje, zakaj voditi. En odgovor je za razvoj drugih, drugi odgovor je za skupno dobro, avtentično vodenje pa trojico zapolnjuje z odgovorom za lasten razvoj.

Northouse v svojem delu (delu, iz katerega sta vzeti tudi obe sliki) izrazi zadovoljstvo s pravočasnim in zelo relevantnim začetkom razmaha misli o avtentičnem vodenju. Danes potrebujemo delovanje z zaupanjem: da lahko začnemo bolj vključevati zaposlene in graditi agilne organizacije, da omogočimo izražanje, samoizpolnjevanje ter s tem rast in razvoj ljudi pri delu, da utrdimo (ali nazaj postavimo) vlogo in pomen nekaterih institucij, idr. Z besedami avtorja: pravočasno in vredno (ali angl. timely and worthwhile).