Kršenje načel demokracije. Avtokratično vodenje države. Vrnitev demokratičnosti. Politični prostor so v zadnjih letih večkrat preplavljale opazke in kritike na račun voditeljskega stila. Obtožbe o avtokratičnosti, potem pa te iste osebe odgovarjajo, da branijo demokracijo. Celotna komunikacija je stil vodenja (bodisi njegovo avtokratičnost bodisi demokratičnost) opredelila kot nekaj povsem subjektivnega; kot stvar lastne presoje. Kaj torej zares pomeni avtokratičnost in kaj pomeni demokratičnost?
Ne želim se posvečati podrobnostim, temveč le temeljem in ponovno (vsaj upam, da tako uspeva) ustvariti predvsem jasno sporočilo. Temelji, v katerih se stila razlikujeta, so trije.
Centralizacija (odločanja, moči, avtoritete)
Avtokratični vodja moč centralizira pri sebi (oziroma manjši voditeljski skupini ljudi). To pomeni, da se vodja odloča sam; zase in za druge. Ko se moč centralizira ali zgosti v eni točki, to pomeni, da vodji ne pristojijo le odločitve, ki sodijo v današnji opis vloge vodje, temveč tako rekoč vse pomembnejše odločitve. V njegovi pristojnosti npr. ni le izbira kadra, temveč tudi osebne odločitve ali izbrani načini izvedbe nalog tega kadra. V takšnem delovnem okolju govorimo o osredotočenosti na način razmišljanja, zamisli in načine, ki so blizu vodji (angl. boss-centered leadership). Izbrano je tisto, kar razume in podpre vodja … in organizacija (lahko tudi država) deluje v mejah znanja, razumevanja in uvidov vodje.
Demokratični vodja moč decentralizira: odločanje delegira članom po organizaciji. Izvajalci nalog imajo v takšnem delovnem okolju širše območje svobode in lahko svojo izvedbo v večji meri prilagodijo situaciji. Vodja določi meje svobode oziroma opredeli vloge, znotraj katerih se posameznik odloča. Ohranjanje skupne smeri delovanja se zagotavlja s primernim kadrovanjem (izbrati posameznika, ki se bo znal in želel odločati tako, kot je za to vlogo potrebno), seveda pa tudi z že poznanimi elementi: vzpostavljanjem kulture ter širjenjem (komuniciranjem) skupne vizije in poslanstva. Demokratični vodja kadruje z namenom, da v organizacijo prinese nova znanja in sposobnosti ter novo miselno moč (nove posameznike, ki bodo reševali probleme na razvojni poti organizacije). Zanaša se na znanja in uvide drugih.
Hierarhija razmerij ali odnosov
Avtokratični vodja poudarja nadrejenost-podrejenost (t. j. hierarhijo) v odnosih med člani organizacije. To pomeni, da pri usmerjanju in motiviranju (kar sta glavni komponenti in naloge vodje) stavi na formalno pozicijsko moč. Ta vrsta moči omogoča bodisi podajanje ali odvzem nagrade in bodisi podajanje ali odvzem kazni. Zaradi prisotnosti argumenta moči to vrsto moči imenujejo moč nad drugimi, ki jo opisuje sestavek »ukazal ti bom, ker ti lahko«.
Demokratični vodja v odnosih ne poudarja hierarhičnosti. V vplivanju na druge se zanaša na svojo osebno moč (znanje in osebne odlike, kot npr. pravičnost, spoštljivost) ter sledilčevo spoštljivost. V ospredju je znanje oziroma ekspertiza. Velja moč argumenta in (kot smo že obdelali) je točka nosilca vodenja celo dinamična: se seli od ene osebe k drugi glede na značilnosti danega izziva. Še opis za to obliko moči? Moč z drugimi.
Tip komunikacije
Ko se vodja pomembne odločitve sprejme sam, je potrebno te odločitve le sporočiti oziroma najaviti ostalim. V komunikacijskem kanalu avtokratičnega vodje tako najdemo ukaze, navodila za uresničevanje nalog, povratne informacije o uspešnosti oziroma neuspešnosti izvedbe nalog ter o nagradah, ki temu pritičejo, ipd. Komunikacija je pretežno enosmerna.
Medtem komunikacijski kanal demokratičnega vodje polnijo pretežno drugačne vsebine. Ko se člani organizacije odločajo, so informacijske potrebe drugačne. Potrebujejo vse potrebno, da lahko nalogo in situacijo dovolj dobro razumejo ter se kakovostno in samostojno odločijo. Komunikacijski kanal mora biti odprt za povratna vprašanja in dopolnitve informacij, saj so v ospredju razmišljanja in zamisli člana organizacije, ki je postavljen v dano vlogo ter pred dani problem. Komunikacija je torej dvosmerna.
Opredeliti razliko
Stila, na kratko opisana v predhodnih odstavkih, se v teoriji postavljata na dva nasprotna pola. Seveda med njima obstajajo pomembne (tudi diametralne) razlike. Teh je veliko in tudi neštevno veliko, če jih gremo iskati med posameznimi dejanji vodij, ki pripadajo tema različnima stiloma. Vendar pa, če zares želimo prepoznati posamezen stil in tudi drugim podati jasno sporočilo glede naših pričakovanj, se je dobro ozreti po temeljnih in izhodiščnih razlikah med njima.
Sodobni čas je čas za bolj demokratične stile. Pogosto damo kot primere izjem izredne situacije, kot npr. požar ali vojni spopad, vseeno pa pogosto teh situacij ne vodi volja in subjektivno mnenje posameznika na čelu, temveč set demokratično postavljenih pravil, s katerimi se udeleženi tudi jasno strinjajo (torej gre za odsotnost prisile, ki je značilna za avtokratičnost). Prav tako se opozarja na situacijske razlage, po katerih je avtokratično vodenje potrebno, ko sodelujemo z manj usposobljenimi in samostojnimi sodelavci; potrebno se je zavedati, da avtokratično (ki je sicer zelo učinkovito) vodenje prinaša rezultat, dokler je prisoten vodja, in da rezultat kmalu izveni, ko se vodja umakne. Demokratično vodenje, na drugi strani, pomeni razvoj ljudi in (na daljši rok) dejansko in vzdržno večanje kapacitet.
Paradim 