V tem zapisu se posvečam malo natančnejši opredelitvi pojma vodenja. Kot izhodišče si vzemam literaturo in opredelitveni model mednarodno priznanega avtorja na tem področju, Richarda L. Dafta. Jedro zapisa (in tudi imenovanega osrednega sporočila) bodo tvorile tri trditve o vodenju. Posvečam se torej vprašanju, kaj je vodenje.
Vodenje je proces. Je torej nabor aktivnosti namenjen motiviranju in usmerjanju delovanja članov organizacije. Je tudi vloga v organizaciji. Kot takšna spada pod širšo množico managerskih vlog in opisuje tisto, ki se osredotoča na uresničevanje zastavljenih načrtov in sistema dela. Vodenje je tudi odnos ali razmerje. Za lažje poudarjanje značilnosti sodobnega pogleda na vodenje v obravnavo vzemam ravno to zadnjo opredelitev.
Prva trditev: vodenje je vplivno razmerje.
Prva značilnost vodenja je, da je večsmerno. Pogosto razmišljamo, da je vodenje nekaj, kar vodja stori sledilcu. Posamezno razmerje obstaja med dvema osebama in ga oblikujeta obe osebi v razmerju. Vodja vpliva na delovanje (in razmišljanje) sledilca, sledilec pa na vodjo. Tisto, kar obstaja med njima (oziroma med vsemi člani organizacije v širšem pogledu), od idej, ciljev in zavez, do skupnih izkušenj, spoznanj, pogledov, vrednot in prepričanj, ju motivira k delovanju in usmerja v skupno smer. Tako s komunikacijo kot z dejanji člani organizacije medsebojno in večsmerno vplivajo eden na drugega.
Druga trditev: vodenje je namenjeno uresničenju spremembe.
Druga značilnost vodenja je, da gre za aktivno razmerje. Kot je nakazala že uporaba besede vpliv, je pri vodenju bistveno spodbuditi aktivnost. Seveda ne vsakršno aktivnost, temveč tisto usmerjeno proti skupnemu cilju.
Organizacija je (kar bom verjetno še večkrat ponovil) skupina ljudi, ki je povezana v skupnem namenu in deluje proti skupnemu cilju. Vodenje obstaja in je potrebno, ko želimo neko trenutno stanje premakniti proti zadanemu cilju. Drugače povedano, ko želimo trenutno stanje v nekem pogledu spremeniti. Sprememba je lahko na primer razvoj in proizvodnja novega izdelka v podjetju ali začetek izvajanja novega programa v izobraževalni ustanovi. Lahko gre za iskanje boljših načinov izvajanja trenutnih aktivnosti za večje zadovoljstvo kupca, učenca ali bolnika. Lahko gre tudi za željo izboljšati odnose pri delu, delovno kulturo ali klimo. Vsaka tovrstna želja ali po tej želji zastavljen cilj ima trenutno obstoječe stanje in novo zeleno stanje ter zato pomeni spremembo. Vodenje ni namenjeno ohranjanju obstoječega stanja, temveč uresničevanju spremembe.
Tretja trditev: sprememba je odsev skupnega namena.
Tretja značilnost vodenja kot razmerja je, da je neprisilno. Ko v organizaciji obstaja pravo vodenje, to izhaja iz skupnega namena. Člane organizacije torej povezuje skupna točka, ki nosi pomen za vse. Vodja ni tisti, ki določi namen, temveč ga zazna, najde ter artikulira ali ubesedi. Glavni uspeh delovanja vodje je danes v tem, da v razmišljanje in delovanje vpne ali angažira čim več potencialov organizacije. To je možno le takrat, ko je vsem v skupini jasno, kaj je skupen namen in s tem skupna smer delovanja in razvoja. To je tisto, kar bo spodbudilo zavezanost, usklajenost, ustvarilo pogoje za zaupanje in motiviranost, prevzemanje odgovornosti, kreativnost in drugo.
Zaključek
“V najboljši različici je vodenje deljeno med vodjo in sledilci, pri čemer so vsi polno angažirani in sprejemajo višji nivo osebne odgovornosti.” Tako je Daft zaključil poglavje, v katerem opredeljuje vodenje. Vodenje je usmerjanje in motiviranje. Prvo pomeni odgovoriti na vprašanji kaj in kako, drugo na vprašanje zakaj. Odgovore na ta vprašanja pridobivamo z delom, z izkušnjami, z učenjem, s pridobivanjem informacij glede odzivov strank, s spremljanjem poteka dela in načrtovanjem prihodnosti ter podobno. Vodimo vsi, vodja pa je nosilec. Zakaj in kako bo jasno v prihodnjih zapisih.
Paradim 