Tokrat pogled oziroma misli obračam k filmografiji. K specifičnemu filmu in sicer Les Trois Mousquetaires: D’Artagnan. Ravno v tem obdobju je na voljo za ogled v slovenskih kinematografih, pri ogledu pa sem opazil tudi zanimivo (sicer po svoje pričakovano) lastnost: človečnost glavnih junakov.
Od herojskega k postherojskemu
Direktor filma je Martin Bourboulon. Pisci: Matthieu Delaporte, Alexandre Dumas in Alexandre de La Patellière. Distribucija: Pathé in Constantin Film. Kmalu na začetku filma vstopimo v prizor, ki ga iz običajne ponudbe (tu ciljam v glavnem na ameriško produkcijo) nismo vajeni v takšni podobi: spopad, ki je poln panike in kaosa prežeče (smrtne) nevarnosti.
Slog oz. pristop k predstavljanju te zgodbe iz 17. stoletja se nadaljuje skozi celoten film. Vsak spopad, pa tudi beg pred nevarnostjo, je prikazan s poudarkom stresa in kaosa takšne situacije, osrednji lik D’Artagnan pa kot premagljiv, ranljiv, “zelo človeški” posameznik.
Tudi v filmski industriji (osebno to zaznavam predvsem s tem, ko se na različnih platformah odpira pot izdelkom širše mednarodne produkcije) torej postopoma stopamo od podobe neuničljivih, herojskih posameznikov, ki takšne situacije doživijo z nerealno nedotakljivostjo, do podobe, v kateri so tudi glavni liki zelo človeški, prikazana zgodba pa vse bolj pristna oziroma realistična.
Zaključek
Izpostavljeni film seveda ni edini, ki zgodbo predstavlja v tovrstno drugačnem slogu. Je eden izmed dobrih primerov, s katerim je možno predstaviti to sporočilo in premik, ki se dogaja v družbi. Menim, da je pomembno in dobro tudi izpostaviti tiste, ki delajo v ozadju ustvarjanja takšnega izdelka in so pogosto nevideni povprečnemu obiskovalcu kina oz. gledalcu filma; so pa tisti, ki določijo to sporočilo, ki bo s filmom ustvarjeno in posredovano v družbo. Vabljeni k ogledu.
Paradim 