Bolnišnica. Izvršni direktor in skupina donatorjev vstopi v prostor, kjer jih ustavi medicinska sestra. Vpraša jih, ali so si očistili roke. Direktor pritrdi. Sestra nadaljuje, da jih prosi, da to storijo še pred njo. Donatorji vprašajo, ali je to res potrebno, vendar na koncu zahtevano vsi storijo. Sestra je prevzela lastništvo nad svojo vlogo v danem trenutku – skrb za kulturo varnosti. Po dogodku direktor zgodbo predstavi kadru po organizaciji. Želi si takšnih sledilcev – ki prevzemajo odgovornost za svoje delo, ki pokažejo kritičnost in izzovejo tudi njega.
»Jaz sem tu zato, da vodim. Oni so tu zato, da služijo.« To je pogled voditeljev, ki ne želijo, da se sledilci postavijo za svoje delo, da so kritični in prevprašujejo poteze. Najverjetneje imamo takšna vprašanja vsi še vedno nekje v svoji podzavesti. Da je tu vodja, ki ima nalogo usmerjati, povedati, kaj je potrebno storiti. In sledilec, ki temu le sledi. Pa vendar sodobni pogled na vodenje skozi teorijo vpliva in razmerij ugotavlja nekaj povsem drugega: vodja naj omogoča prevzemanje odgovornosti in omogoča delo.
Bruce Avolio, akademik in profesor na Univerzi v Washingtonu, je vrsto let posvetil raziskovanju vodenja, vse več pozornosti pa se zdi da daje tudi sledenju. V govoru v mestu Umeå na Švedskem predstavi vrsto zanimivih zgodb in ugotovitev iz večletnega raziskovanja te vsebine. Ob prebiranju vsebin, ki jih je ustvarjal z različnimi sodelavci, boste na vodenje dobili drugačen pogled.
Paradim 