Objava predstavlja pomembno, zelo relevantno sporočilo Azima Shariffa, profesorja psihologije na Univerzi British Columbia. Zgostimo nekaj ključnih ugotovitev v naslednji odstavek:
Aktivnost cenimo bolj kot produktivnost. Trdo delo cenimo bolj kot namen in tisto, kar naj bi to delo ustvarilo. Trdo delamo, da drugim signaliziramo, da smo delavni. Delo vidimo kot moralno in kot nekaj, kar nas naredi dobre ljudi. Ne gre za argument proti trdemu delu, temveč vprašanju: koliko trdega dela je usmerjeno le v to, da si zgradimo ali ubranimo svoj sloves, svoj status? Ta čas bi lahko namenili sebi, odnosom, počitku, namenu. Ustvarili smo kulturo, ki zahteva (oziroma ceni) napačno stvar. Če cenimo trdo delo in trud, bomo dobili svet polno trdega dela in truda. Če bomo cenili namen, bomo dobili svet poln namena.
“Ljudje, ki trdo delajo, so dobri ljudje”
Govor je nastal v okviru dogodka platforme TED (podnaslov platforme je Ideje vredne delitve). Kot ključno vprašanje postavi naslednje: ali nas trdo delo naredi dobre osebe? Kot drugo se ponuja ključno razlikovanje: med kulturo dela in delavnosti ter kulturo pomena in namena dela; med aktivnostjo in produktivnostjo.
Na splošno vidimo osebo, ki trdo dela, kot bolj moralno; tudi če delo samo po sebi ne prinaša dodatne vrednosti. Če se torej oseba odloči za delo in delavnost, ne glede na oceno potrebnosti, smiselnosti ali pa tudi ustrezno izbrane poti pri izvajanju tega dela. Poenostavljeno pravilo gre tako: “ljudje, ki trdo delajo, so dobri ljudje.”
Delo je dobro (samo po sebi, ne glede na to, čemu je namenjeno in kaj ustvarja). Če torej vrednost dajemo aktivnosti namesto produktivnosti, začnemo biti bolj pozorni na to, da oseba trdo dela, kot pa na tisto, kar naj bi to delo dosegalo ali ustvarilo. To pride z visoko človeško škodo. Namesto da bi posvečali čas počitku, zdravju, drugemu, kar je pomembno, se posvečamo temu, da drugim signaliziramo našo aktivnost in delavnost (deloholizem je tako stvar ponosa, pogosto pa je namenjen zagotavljanju drugim, da smo dobre osebe).