Tokrat malo potujemo. V preteklost, v leto 1899. Na področje umetnosti. In v pariški Tuilerijev vrt (fr. Jardin des Tuileries). Camille Pissarro je v svojem 69. letu iz svojega stanovanja naslikal svoj pogled na vrt. Danes v celoti posvečen prebivalcem Pariza in drugim obiskovalcem je imel v preteklosti drugačno vlogo. In ta premik nosi pomembno simbolično vrednost tudi za naše razmišljanje o vodenju.
Vrt, skupaj s Tuilerijsko palačo, je bil zgrajen v letu 1563 na željo oz. ukaz Katarine Medičejske (ali drugače Catherine de Medici), soproge kralja Francije Henryja II. Bil je mesto razkošnih zabav za domače in tuje plemstvo, ki jih je gostila kraljeva družina. Bil je torej zgrajen s sredstvi iz državne zakladnice za kraljevo družino.
Tok časa je kasneje Franciji prinesel veliko sprememb. Boj proti oblasti (in za pravice množice) je v delu dobil poimenovanje Francoska revolucija (leto 1789) in kasneje tudi še svoja nadaljevanja. In kot se je spreminjala moč in vloga kraljeve družine, tako se je spreminjala tudi podoba in vloga vrta. Preimenoval se je v državni vrt (fr. Jardin National) in vedno večji delež je bil namenjen prebivalstvu. Ko je bila leta 1871 v novem boju požgana še Tuilerijska palača, ta nikoli ni bila obnovljena. Prostor pod njo je postal vrt in pripadel ljudstvu.
Tuilerijski vrt v Parizu tako nosi simbol premika iz vodenja osredinjenega na vodjo (na kraljevo družino) v vodenje osredinjeno na sledilce, tj. na ljudstvo.
Paradim 